Zadnji Cankarjev torek – The Rempis Percussion Quartet

Dave Rempis

Dave Rempis

Ljubljana / Klub CD
26.5.2009

Jazzovsko brstenje chicaške scene v naših krajih še najbolj redno in dosledno reprezentira ime Kena Vandermarka. Ta v različnih zasedbah že leta vihra po naših odrih, pri čemer ga navadno spremljajo z vseh vetrov nabrani muzikanti vetrovnega mesta; iz žlahtne tradicije slednjega se še vedno poraja inovativna godba, tako improvizirana kot pazljivo premišljena, tako delikatna in nežna kot tudi v kdo ve katera veriženja duha zagledana maličenja glasbenih form. Med vsemi tam ustvarjajočimi glasbeniki se je v zadnjem času izdvojilo ime mladega saksofonista Dava Rempisa; za udarni renome mu služi pihanje v zasedbi Vandermark 5, kot njegov avtorski presežek v glasbeni izraznosti pa se zagotovo bolje kaže The Rempis Percussion Quartet. Ti so zaokrožili pomladno serijo torkovih koncertov v Klubu CD, ki je bolj ali manj prazen prisostvoval medigri zanimivo sestavljene zasedbe s saksofonom, dvema chicaškima bobnarjema – Frank Rosaly ter Tim Daisy (ta se je taisto sezono v zasedbi Vandermark 5 že oglasil) – ter enim skandinavskim, nekoliko frenetičnim basistom Ingebrigt Håker Flatenom (tudi tega smo letos v Klubu CD že slišali).

Začenši z dolgim, precej udarnim in v več smeri usmerjenim komadom je kvartet hitro začel izkazovati potenciale, ki jih nudi takšna zasedba. Na čelu z odličnim Rempisom, ki se je smelo mudil v melodičnem raziskovanju ter precej nežnim in toplim tonom, in se od tam pogosto zapodil v bolj ekspresivno obarvano zvočno sfero, kjer pa je še vedno zelo obvladano vijačil, vrtinčil in izumljal melodične fraze ter jih kriče razgrinjal na čvrsto podlago ostale trojice. V tej sta bobnarja mešala glasbeno goščo takšne viskoznosti, ki v drugačni zasedbi in z le enim setom bobnov pač ne bi bila možna. Četudi sta namreč oba zmožna soničnega drvenja in sinkopiranega divjanja, bi takšno obnašanje v dvoje verjetno končalo v prepirljivi ter preglasni masi zvoka; no, efektivno in pravočasno sta znala pričarati tudi takšne trenutke, a bolj kot s tem sta se ukvarjala z delikatnim pletenjem drug znotraj drugega; dalo se je ločevati njune prispevke, a ti so vendar pomenili predvsem eno celoto, eno celo zelo skladno celoto. Ta je zapolnila njihov zvok prav do roba, a ni niti prekipela in ga tudi ni zadušila. Da je omenjena juha konsistentno vrela je skrbel še zadnji član zasedbe, basist Håker Flaten, ki se je za razliko od ostale trojice le poredko uklonil diktatu urejenosti in ga je, kot se reče, dosledno žgal do konca.

V sledečih odigranih skladbah je kvartet poleg še ene daljše izvedbe prinašal predvsem krajša razpiranja skoraj klasične jazz godbe, in jo skozi nastale reze polnili z duhom improvizacije, emocionalnih artikulacij, freejazz eskapad in nenazadnje virtuoznosti inštrumentov. Tu je predvsem izstopala zvočna kvaliteta Rempisovega saksofona, katere globoka in žmohtna tekstura je že sama na sebi gladila uho poslušalca – tega je vodja zasedbe vodil po precej svežih melodičnih trajektorijah in ga pogosto iznenada spustil v epileptično-ekstatične vode, ki so tista unikatna izrazna možnost njegovega inštrumenta. Bobnarja sta z že omenjeno preciznostjo mešala ravno pravo gostoto servirane zvočne izkušnje, basist je slednji dodajal malo podivjan šarm, in če na hitro zaključim, se resnično lahko nekoliko obžaluje, da je koncertna prenasičenost minulega maja že nekoliko upešala potencialno publiko in ji odtujila res fenomenalen, prav pomladno osvežujoč in poletno vroč glasbeni biser.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.