Urban Art Forms 2009 – Elektronsko počitnikovanje za sladokusce

urban_art_forms09_04

Avstrija / Wiesen
28. – 31.5.2009

Velika pričakovanja je malce najedala iz dneva v dan slabša vremenska napoved, a dvomov o obisku festivala Urban Art Forms v Wiesnu blizu Dunaja ni bilo. Vreme se je skisalo le kakih deset kilometrov pred prizoriščem in na razmočenem prostoru za kampiranje je odmevala marsikatera kletvica ob mučnem postavljanju šotorišč. Znamenit gozdiček z naklonom je zopet napovedoval skrivljeno prenočevanje in napovedoval blatni tobogan, ki pa je bil v petkov večer še nekako prehoden.

Festival se je sicer začel že v četrtek, 28. maja, ko je od 19. ure zvečer obratoval le drum’n’bass oder. Mi smo v »deželo volkov«, tako namreč imenujejo prizorišče, prispeli v petek, ko so se prve točke začele že ob 15. uri. Line-up, ki ga z odprtimi ustmi in svetlečimi očmi prebiraš v »Survival kitu«, tiskani bibliji festivala, je napovedoval veliko, in planiranje, katerega izvajalca boš pogledal in poslušal, je bilo, kot vedno, precej zabavno delo, čeprav si z grenkim priokusom ugotovil tudi, da jih boš zaradi sinhronega nastopanja, primoran tudi precej zamuditi.

Na glavnem odru se je nabrala množica in le še zavesa nas je ločila od soočenja z glavnimi zvedniki festivala, Kraftwerk. Zavesa je padla in vse skupaj se je začelo. Zopet je navduševal zvok, ki je bil čist, udaren in profesionalen. Močan v spodnjih tonih, malce znižan v srednjih in visokih, tako da si lahko užival v dobrem zvoku, ne da bi te skrbelo za poškodbe nakovalca ali kakšne druge koščice v ušesu. V primeru pa, da je bila skrb za organe sluha še vedno velika, pa si v ušesa lahko vstavil čepke, ki si jih prejel ob nakupu vstopnice. Nazaj h Kraftwerk; dobra predstava, super komadi, fantastične vizualizacije, pa vendar malce premalo suverenosti. Štirje modeli za svojimi prenosniki skratka, ampak zaradi vzdušja mega doživetje. Na glavnem odru so se za njimi zvrstile še skupine Deadmau5, Digitalism in Felix Krocher, naša ekipa pa se je podala v vibracije, s katerimi se je na festivalu Urban Art Forms pred petimi leti vse začelo, na boben in bas.

Zavidljiva lista nastopajočih je predolga, da bi jo naštevali, naše degustacije pa so bili deležni Noisa, Ed Rush in pa Spor. Rezke linije so rezale po nagneteni publiki, temačnejše razpoloženje in dirty zvok je narekoval nasmeh ljubiteljev tovrstnih poskočnic, laserji so se vrteli v vsej svoji zelenosti, vizualizacije so risale sliko, MCji so vzpodbujali. Tudi tukaj je bil zvok fenomenalen, morda za odtenek pretih, saj za take razpaljotke potrebuješ glasnost na nivoju vsaj kake tovarne s težko industrijo. Skratka groovy. Spor je zaključil ob 6. uri zjutraj, žur pa se je v DNB areni nadaljeval do 9-ih zjutraj. Če ti tudi takrat še ni bilo dovolj audiovizualnega počitnikovanja, si lahko obiskal tudi Afterparty oder, ki je deloval tja do 12. ure naslednji dan. Po treh urah premora, se je vse skupaj restartalo. Glavni oder je v soboto ob 15. uri zopet začel svoje nizkovalovno sporočanje, obiskovalci v prostoru namenjenem kampiranju, ki je izven glasbenih prizorišč in je dostopen tudi brez vstopnice, ki je za celoten festival nanesla okrogli 100 evropskih, pa so se drsali po že prej omenjenih blatnih toboganih, ki so nastali zaradi intenzivnih padavin tam v sobotnih jutranjih urah in so razpoloženje precej poslabšale in naredile pogoje za užitkarjenje ob šotorih precej nemogoče. Tudi mraz je zahteval svoj davek, zato je večina žurerjev odšla direktno nazaj na prizorišča in zagrizla v nov žurerski urnik. Ob 15. uri se je dogodila tudi edina slovenska točka, trance DJka Gaby je odprla svoje psihadelične pejsaže v Psy trance areni. Poleg te arene pa se je nahajalo še peto prizorišče, Houztekk, kjer so se v plastični kupoli vrteli 4×4 beati s hitrostmi okoli 140 udarcev na minuto.

Infrastruktura je bila na nivoju in za lačne so poleg lokalnih avstrijskih specialitet skrbeli tudi Tajci z svojimi pad thai rezanci in Indijci z dobrotami z bombajskih ulic. Ko človek takole pohajkuje po festivalu od prizorišča do prizorišča, se kaj kmalu zopet zvečeri in na glavnem odru je bilo vse nared za skupino Deichkind, ki naj bi bila glavna točka sobotnega večera. Vsaj za lokalno avstrijsko publiko, ki je znorela ob dretju v nemškem jeziku in ob cirkuški predstavi skupine, ki je na oder nanosila celo trampoline in podobne igranju namenjene artefakte. Stagediving so zamenjali s plovbo med množico ter se z napihljivim gumenjakom premetavali nad glavami nabitega prizorišča. Očitno se tudi ta festival malce preveša v bolj komercialne vode, saj iz profesionalnega audio stališča ta točka ni bila nič posebnega. Obetati pa je zopet začel tudi boben in bas oder, kjer smo ujeli zaključek Commix-a in z rahlo nervozo pričakovali angleško legendo DJ Hype-a, ki je pripeljal tudi svojega MCja Daddy Earl-a. »Do you like drum’n’bass?!« je odmevalo iz ust ogromnega temnopoltega vokalista, ki je napovedal doživetje brez para. In Hype je zarezal. Londonski stil hrumenja, z džungelskimi ostanki, dubstep priveski, rjastimi žagami, udrihajočimi snare bobni in tresočimi bas linijami. Dvorana ni vzdržala in tudi pred njo se je nabralo nekaj tisoč ljudi, ki so skakali v zrak, divjali in iz roke jedli Daddy Earlu. »When I say DJ, you say Fuck you! DJ! Fuck you! DJ! Fuck you!« je hrumelo in z že prej omenjeno vizualno podporo smo bili popeljani v delirij, ki smo ga težko pričakovali že od lanskoletne fešte v »deželi volkov«. Tukaj pa se zgodba seveda še ne zaključi, saj so nadaljevala imena, kot so Andy C, TC, Black Sun Empire in podobni. Ob 3. uri zjutraj so začele tudi glavne zvede Psy trance arene GMS, za njimi pa so sledili Wizzy Noise, ki so prav tako privabili množice v psihadelično šotorišče obdano z zvdezdnim svodom in svetlečimi ponjavami. Zatekli smo se še na glavni oder, kjer je dogajanje na tem prizorišču za letos zaključeval Sven Vath.

Zbudili smo se v sončno jutro in razdejanje tam, kjer so prej stala šotorišča, nas je opominjalo na tridnevno divjanje, ki se je tu dogajalo. Oprema za kampiranje je očitno le še za enkratno uporabo, saj so obiskovalci puščali še postavljene šotore, tende in stole kar na prizorišču. Tišina je spodbujala k odhodu, še vedno nasmejani preostali obiskovalci pa so z rdečkastimi očmi in blatnimi oblačili pripovedovali zgodbo, ki se je tu zgodila. Za ljubitelje bolj elektronskih žanrov je bil to najboljši možen uvod v festivalsko poletje.

Tekst: Jošt Gantar
Foto: Andrej Eržen

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.