Tim Hecker v Jakopičevi galeriji

tim_hecker_01

Ljubljana / Jakopičeva galerija
30.5.2009

Zatemnjen in v vunzemeljsko modro svetlobo oblečen prostor Jakopičeve galerije je konec maja pod okriljem ekip Synaptic, Rx:Tx in MoTa prežarčil kanadski glasbenik Tim Hecker. Ta že od začetka tekočega desetletja bolj ali manj mojstrsko in tudi premočrtno ustvarja elektronske krajine razpršenega zvoka, katere nemara lahko umestimo nekje na žanrski osi Dunaja ter (njegovega domačega) Montreala. Slednji je dom številne in dokaj izvirne skupine raznorodnih glasbenikov, katere (predvsem v okviru založbe Constellation) poleg mesta druži še nek melodičen in morda pretiran patos. V tem pogledu Hecker ni izjema. Njegova obdelava abstraktnega, včasih hrupnega in včasih spet delikatnega elektronskega šumenja, katerega najreprezentativnejši predstavnik je (lani v Sloveniji gostujoč) Christian Fennesz, je do poslušalca nekako melanholično prijazna in njegovi komadi so večinoma v sebi zelo zaokrožene emotivne pripovedi.

Orodja glasbene forme, v katerih in s katerimi operira Hecker, so predvsem rezki pasovi distorzije, šumenje statike in globoki basi, pa tudi nežnejše in manj zabrisane teksture, ki pa se nikoli zares ne izdvojijo iz zabrisanega ozadja. Doseg takega instrumentarija je bil pred desetletjem sorazmerno nov in izrazne omejitve so se zdele le stereotipno nerazumevanje novih pristopov. Danes bi pregled Heckerjeve produkcije od prve plošče Haunt Me, Haunt Me, Do It Again (2002) pa do letos izdane An Imaginary County dvome verjetno vendarle potrdil. Četudi kot glasbenik Hecker napreduje in je tako tekstura kot kompozicija zvoka njegove najnovejše plošče vsekakor drugačna in morda boljša (morda manj precizna in nekoliko bolj sproščena, dihajoča) od dosedanjih izdaj, je Timy pač še vedno Timy in roko na srce lahko vsako novo plato pričakaš z že vnaprej uresničenim pričakovanjem.

A četudi je predvidljiva, je njegova glasba še vedno zelo fizična, in po pričakovanjih je bil njegov koncert prijetna, zelo čutna in čustvena ura glasbenih sanjarij. Če se spustimo v sugestivno glasbeno metaforiko, se je narativni lok pričel s pršenjem drobnih zvočnih delcev, ki so se zdeli kot šumenje nočnega morja in svetleče šelestenje planktona. Plasti zvoka so valovale, vanje se je zajedala rohneča teža noči in še preden se je val zlomil, se je morje umaknilo sodobnosti, v komaj zaznavni melodiji so se prepletali hrup transporta, brnenje računalniških procesorjev, vsa kakofonija informacijskega preobilja; in vendar je vse skupaj prečila neka lahkotnost, zvok je lebdel malo nad vsem tem in se počasi dvignil v nebesne sfere, tam je v zgoščeni atmosferi kot plamen sveče trepetalo globoko rohnenje. Skozenj šine hladen dih vetra in v prsnem košu se ti nekaj premakne; v želodcu začutiš gravitacijo, začne se ples z nevihto, predirljivo grmenje odpira tvojo čutnost in zaliva te grozeča ekstaza najprej muke in nato, v naslednjem pišu vetra še nostalgije. Glasba se spet spusti v kontemplativno estetiko, v sebi se prepleta kot roj ptic in ta roj ptic ubere pot direktno v tvojo samorefleksijo, tisoč ptic te kljuva skozi ušesno ter čustveno tkivo in ko te že zagrinja bleda brezbrižnost, se zvočna slika zatrese, začne brneti in kot od vročine zmaličen zrak se repetitivna medigra šuma in basa prelevi v hipnotično zamaknjenost. Za konec se zasliši distorizirana pesem škržatov, trepetajoč in plašen hrup, ki odmeva med pečinami in tam lebdi in nato zapade vse globje, prilomastijo lomeči se basi in zdi se, kot da v brezupu borovi gozdovi lomijo svoje veje in z njimi rotijo nebo po glasbeni katarzi in dovršitvi zvočne usode. In res, v tem viharju se kot oseka koncert umakne in utiša.

In kam torej z njim? Nikamor; izkušnja bo hitro ušla iz spomina, hipnotično in ekstatično sta jo doživljala telo in duh. Ta dva se včasih bolj po robovih stikata z ostalimi registri glasbenega doživljanja, in v primeru Tima Heckerja verjetno lahko zatrdimo prav to. Četudi bolj všečen kot nekdaj, je še vedno morda malo dolgočasen in kar preveč klasično linearen. A morda tega niti ne išče in njegovo glasbeno iskanje išče prav ta efekt, ki se je na minulem koncertu tako enkratno udejanjil na piscu iztekajočih se vrstic. Ta naj za konec nameni vso hvalo organizatorjem, ki so deževno soboto, zadnjo v maju, glasbeno popestrili z nesporno vrhunskim imenom žanra in Ljubljano ozaljšali za še en vrhunski večer.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matija Zupan

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.