Southside Festival 2009

southside2009_19

Nemčija, Neuhausen ob Eck
19.-21.6. 2009
Vstopnina: 119,50€ / 125€

Southside je pri nas relativno neznan festival, ki pa je letos poleg Faith No More nudil preveč poslastic, da bi se mu dalo upreti. In tako smo šli. Pot je bila daljša kot bi bila, če ne bi zgrešili enega samega avtocestnega odcepa in polovico zgodnjega petkovega jutra preživeli med vožnjo po nekaj anonimnih nemških vaseh. V Neuhausen ob Eck, ki šteje nekaj tisoč prebivalcev, smo kljub temu prispeli v spodobnih jutranjih urah. Zahvaljujoč odlični organizaciji in navodilom smo po hitrem postopku parkirali, zamenjali karte za festivalske zapestnice in postavili glavni štab.

Ko smo si napolnili baterije, katere je izpraznila nočna vožnja, smo se napotili proti koncertnemu prizorišču, ki so ga sestavljali trije odri. Na hitro smo ošinili Lily Allen, ki je s cigareto v ustih predvidljivo potrjevala status poredne punce z nekaj spevnimi komadi. Med taktiziranjem so nam ušli Fleet Foxes, zato pa smo imeli priložnost slišati nemške Fettes Brot in Die Ärzte, ki iz ne čisto jasnih razlogov že leta popolnoma navdušujejo nemško mladež. Medtem se je že udejanjil naš skorajda stalni spremljevalec – dež. Spričo tega smo se zatekli na rdeči oder – ki je bil pravzaprav pokrit šotor – in je bil namenjen nekoliko manj znanim izvajalcem. Tam smo dali priložnost Florence and the Machine, The Asteroids Galaxy Tour z odpiljeno pevko in psihadeličnim disko-pop zvokom ter nato še The Whip, ki poskušajo inkorporirati nekakšno dance-punk varianto brit-popa, ki pa s časom postane kar nekoliko preveč predvidljive narave. Med koncertom slednjih je na sosednjem odru godel tudi Ben Harper s svojimi Relentless 7, ki je pritegnil pozornost predvsem zaradi preteklega sodelovanja z Eddiejem Vedderjem, žal pa nam Benovega nastopa ni bilo dano ujeti. Zaključek prvega dne je perfektno dostavil Nick Cave, ki se je v družbi The Bad Seeds še enkrat več izkazal za resničnega trubadurja, ki veliko bolj kot poje pravzaprav pripoveduje, dopoveduje in izpoveduje. Kot dominantno silo ga razmetava po odru, kar mu omogoča tudi dobro kontrolirana in uigrana spremljava njegovih slabih semen.

Drugi festivalski dan se je začel v bližnjem mestu Tuttlingen s pivom za zajtrk in kebabom za kosilo. Vrnitev na mesto dogajanja je tako terjala izpuščen nastop Gogol Bordello, zato pa smo se pustili zapeljati Editors in Franz Ferdinand, iz katerih izžareva simpatičnost in indie priljudnost. Med premorom smo pokukali na sosednji oder h Eagles of Death Metal in Disturbed, nato pa se vrnili ravno h Kings of Leon. Ti so svoje delo opravili solidno, težko pa jih opišem v presežnikih. Komunikacija s publiko praktično neobstoječa, štiklci (a še kdo pogreša to besedo?) pa odigrani brezhibno, a zelo albumovsko. Seveda jim ne gre ničesar očitati, sploh če si v mislih ponovimo, da je vendarle šlo za festivalski nastop, ki so praviloma nekoliko manj spontani kot samostojni koncerti. Z energijo in razgibanim zvokom so na koncu presenetili Nine Inch Nails. Albumi jim na nekaterih mestih storijo krivico, saj bi njihov zvok nepoznavalsko lahko hitro označili za enoličnega, medtem ko je bil nastop na letošnjem Southsideu vse prej kot to. Trent Reznor se je med nastopom tudi lepo zahvalil oboževalcem za podporo čez vsa ta leta in tako verjetno komu porušil utvaro, da vendarle ne gre za njihovo poslovilno turnejo.

Zadnji dan se je že navsezgodaj začel s pričakovanjem Faith No More. Ja, nekje v ozadju so odmevali The Ting Tings ter Katy Perry in Dufy, za kateri ne moremo biti čisto prepričani, kateri veter ju je prinesel na tovrstni festival. Nekajkrat sem uho in pogled obrnila tudi v smer nastopa razgrajačev Ska-P, ki so ravno to: razgrajači in burkeži, katerih največja kvaliteta je očitno to, da si na odru upajo pokazati zadnjice celotnemu občinstvu. Veliko bolj resno smo vzeli psihadelično progresivne The Mars Volta, ki so tokrat improvizirali manj kot ponavadi, kar je verjetno razžalostilo prave oboževalce, ki pa so vseeno imeli priliko videti nenavadno dobro razpoloženega in zgovornega pevca Cedrica.. Sledili so jim Pixies (z najbolj nasmejano in prijazno basistko na svetu), nato pa smo se pred vrhuncem večera prestavili pod drug oder, kjer je politično ozaveščen in zelo komunikativen Moby ogreval množico pred Kraftwerki. Če ne drugega, mu pripade en velik plus za stik s publiko. Po Mobyju pa je srce zares začelo biti nekoliko hitreje, saj sta se hitro približevala novo neurje in nastop Faith No More – simbolika tu govori zase. Pričakovanja po 11-letnem premoru in ponovnem združenju enostavno niso mogla biti majhna. Pet zrelih možakov (kar so postali v času, ko jih nismo videli) je na odru dalo vse od sebe. Mešan nabor skladb in vsestranski pevec Mike Patton s še vedno svežim in nekoliko provokativnim nastopom ne moreta zgrešiti, če gre povrhu tega še za preverjeno delujoč kolektiv resnih glasbenikov.

Splošno vzdušje: veliko nemške mladine, ki se je prišla zdivjat podobno kot gre to pri nas na Rock Otočcu. Le z drugimi izvajalci. Pivo v kampu sprejemljivo poceni: Beck’s 0,5l po 1€ (v naših trgovinah je cena le 5 centov nižja, torej tu prav nobene pritožbe). Cene na samem festivalskem prizorišču so seveda drugačne: 2 dl piva po 2,80€. Če človek ni ravno med odločanjem, ali si bo ogledal Mars Volto oziroma Portugal.the man, ga cene hitro prepričajo v treznost. Tako pa evforija ne da priložnosti za konkretno zgražanje ali antikapitalistični rant proti odurnim cenam.

Okoliščine: dež in mraz. Spanje v šotoru ni idealni način za preživljanje tovrstnih noči, a upanje na nov dan dobre glasbe zna marsikatero neugodno okoliščino narediti povsem znosno. In ko enkrat ves blaten stojiš pred odrom in se dobro zavedaš, da boš šel spat v vlažen in na pol porušen šotor, pa si kljub temu srečen, ker se boš naslednji dan skupaj s svojim najljubšim bendom drl: „You’re perfect, yes it’s true, but without me you’re only youuuuuu“, potem veš, da se ne bi mogel odločiti drugače.

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Nina Hlebec & Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.