Sapica s severa v junijski sopari – Frode Gjerstad & Paal Nilssen-Love

defonija_junij_04

Ljubljana / Klub Gromka
10., 11.6.2009

Ni naključje, da v jazzu in nenazadnje tudi večini ostale popularne glasbe kot najpogostejši glasbeni format nastopata trio ali kvartet. Navadno gre za sobivanje inštrumentov, ki si (večinoma precej rigidno in včasih tudi zelo fleksibilno) razporedijo funkcije znotraj izvajane glasbe, pri čemer so nekateri primernejši za ene in drugi spet za druge naloge. Bobni na primer pretežno zastopajo silnice ritmičnega zaledja, baze ali vodstva, saksofon ali kitara sta spet eksplicitnejša v melodični ekspresiji. Nekje vmes se bolj subtilno in vendar nepogrešljivo giblje vloga basa v zagotavljanju globine in povezanosti ter na nek način ritmično in melodično plat spleta v zvočno celovitost oziroma zaključenost. S tem se zagotovi frekvenčna in barvna kontinuranost zvoka, ki se takšen najbolje prilega privajenemu razumevanju glasbe, obenem pa slednjo z neke vrste nenaravno izpolnjenostjo ločuje od naključnosti ostalih zvočnih kategorij. Vendarle lahko glasbi prosto odtegnemo marsikateri element, pa s tem seveda ne zmanjšamo njene glasbenosti, jo pa vseeno oddaljimo privajeni koncepciji le-te. Vsekakor je nastopanje v solo ali v duetu nekoliko redkejše in morda drznejše, saj spremenjena struktura možne glasbe zahteva dodelitev spremenjenih oz. kar novih vlog posameznim inštrumentom. Manjša diferenciacija nalog dejansko od glasbenika zahteva več, saj so posamezni inštrumenti bolj izpostavljeni in razgaljeni, prav tako pa se mora porajana glasba vsaj do neke mere pokoriti pričakovanjem na način, da se ne čuti kot pomanjkljiva marveč kot povsem avtonomna in suverena, kot že omenjena izkultivirana celota.

Frode Gjerstad na pihalih in bobnar Paal Nilssen-Love sta en takšnih primerov. Švedski duo je minulo sredo in četrtek igral v Klubu Gromka, s čimer sta ponovila v dva večera spontano podaljšan nastop izpred sedmih let. Medtem ko se je Frode takrat nazadnje oglasil v Sloveniji, smo Paala odtlej še večkrat (tudi letos) videli na naših odrih. Ta, za dve generaciji mlajši del dueta, je zadnja leta v jazzu tako rekoč vroča roba; neumnorno se giblje na obeh straneh Atlantika, igra z najbolj spoštovanimi imeni free jazza ter sodeluje s kopico svežih in viharnih zasedb, hkrati pa vodi tudi lasten festival improvizirane glasbe ter za namenček občasno posname tudi kak solo cd (kar je za bobnarje resnično redko, a je kompetence za takšne projekte oba večera več ko nazorno prikazal). Zelo fizičen, močan in poudarjen način igranja, kakršnega najpogosteje ubere, dejansko ni primeren za vse jazzovske izraze, še manj pa mu lahko parirajo vsi muzikanti. Tu spet vstopi drugi akter, na klarinetu, saksofonu in bas klarinetu sopihajoči Frode Gjerstad. Nekako dvajset let nazaj, ko je že pridno oral ledino bolj avantgardnega skandinavskega jazza, je prvič igral s takrat še najstniškim Paalom in ko ju slišiš danes, te obenem čudi in še bolj fascinira njegova sposobnost, da tako lahkotno, gladko in neprisiljeno debatira z bobnarskim terminatorjem na drugi strani dua.

Njune medigre minulih dveh večerov so bila pretežno improvizirana divjanja. Prvi večer sta se poigravala predvsem znotraj dinamike; ta je bila večinoma hitra in vseskozi se je njuna ubranost zdela bolj kot magično naključje, vsak je namreč tako suvereno peljal svoj inštrument po povsem avtonomni poti, kot da gre za zaključen solo nastop in se terja neprestana animacija publike. Le občasno sta se poigrala tudi z elementi diskontinuitete ter tišine; v teh delih koncerta se je težka prezenca neumorne gmote bobnov in gostega veriženja saksofona ali klarineta nekoliko umaknila v ozadje in pustila do izraza subtilnejšo plat obeh glasbenikov. Frode se je bolj osredotočil na nekoliko drugačne teksture zvoka in naelektril atmosfero, ta čas pa je Paal spet začel nabirati zagonsko moč in se morda toliko sfokusiral, da je občasno že nekoliko nekontrolirano in skoraj rockovsko linearnost spet preoblikoval v novo kompleksno in vseskozi živo ter nepredvidljivo ritmično sliko. Ko se je ta varno oddaljila od samoumevnosti, je medigra obeh glasbenikov posegla po najboljših elementih rocka, po živalski in ognjeviti energiji ter pa glasnosti v najbolj žlahtnih odtenkih besede. Z drugimi besedami, free jazz na prav nič soparen način. A poleg dinamičnih variacij sta v sledečem večeru občasno nenadejano ponudila tudi bolj lirične in melodične poljane. Te so večkrat prekinile igro, ki bi lahko bila nadaljevanje (in vsekakor ne ponovitev) prvega večera in tudi njegova logična dopolnitev. Pogosteje sta se pomudila v manj zabrisanih glasbenih strukturah, emotivna in izpovedna plat Frodeja je predvsem pri igranju saksofona nudila tudi nežnejše oblike užitka in morda je prav zaradi manjše prezentnosti vezanega in vseprisotnega zvoka občasno od kje pokukala tišina tam, kjer bi se moral pomuditi kateri od neobstoječih zvočnih členov, konkretneje seveda kontrabas. Pa ne prepogosto, in četudi slišana dva večera zapored sta Gjerstad ter Nilssen-Love ponudila skoraj preobilico glasbene kurioznosti. Nemara bi se lahko zgodil tudi tretji večer, a po isti logiki bi se lahko v neskončnost podaljšal tudi prvi požirek hladnega piva na poleten večer. Žal bi tako užitek preselil v kategorijo dolgčasa, nenazadnje pa vsaj do Paalovega naslednjega obiska ne bo preteklo ravno veliko vode in dotlej ostajata oba koncerta kot opomin pretirano formalističnim ali postanim glasbam prihajajočih dni.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Maja Sakelšek

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.