Radio Moscow – Brain Cycles

Radio Moscow – Brain Cycles

Radio Moscow – Brain Cycles

2009, Alive Naturalsound
 
Ob pomisleku, da sem jih lansko leto zamudil, še zmeraj rad naglas zaklejem sam pri sebi. Ampak jebiga, z eno ritjo na dveh stolih ne moreš sedeti. Kakorkoli že, od takrat se je spremenilo kar nekaj stvari in prav je, da jih izpostavimo, preden se posvetimo plošči. Prva je menjava v sami zasedbi; basista Luka McDuffa je zamenjal Zach Anderson, druga in ne tako majhna sprememba pa se tiče produkcije: prvenec je produciral Dan Auerbach, član kultnih The Black Keys, tokrat pa je produkcijo prevzel kar Parker Griggs sam. Radio Moscow je tako dejansko one-man-band, saj je Griggs hkrati kitarist, vokalist, tolkalec ter producent. Pravi mali tajkunček …
 
Kadrovske razlike se poznajo tudi v zvoku; ta je manj masten in bolj neposreden ter oster kot na prvencu, pa tudi bluesovskih riffov kot jih slišite v Luckydutch ali pa Lickskillet je tokrat manj. Še pa Radio Moscow vedno spadajo v skupino, ki se napaja z zvokom garaže šestdesetih ter ­­muddy-electro-bluesa. Če spomnimo: Jon Spencer Blues Explosion so znotraj žanra kraljevali v devetdesetih, novo tisočletje pa je prineslo nove prvoborce: Soledad Brothers, Two Gallants, že omenjene kultne The Black Keys ali pa vzhajajoče Left Lane Cruiser, ki smo jih imeli srečo videti tudi pri nas. Absolutna zmagovalca v tej kategoriji pa sta definitivno The White Stripes z genialnim Jackom Whiteom na čelu; čeprav se roko na srce slednji spogleduje z mnogo širšimi vplivi, njegov glasbeni izraz pa presega omenjeni referenčni okvir. Pa nazaj k plošči.
 
Že prva izmed deseterice skladb je brezkompromisna ter z ostrim ritmom in reverbom našopana I Just Don’t Know, tudi za naslednico Broke Down bi lahko rekli isto; na oster ritem pripete solažice prepričajo, sicer preproste ideje pa so vsaj poštene in umestne, če že ne virtuozne. Plošča se s to formo – rudimentarni garažni minamalizem na eni ter hurorsko brezkopromisno razbijanje na drugi strani – spogleduje skozi celotno prvo polovico plošče, do skladbe 250 Miles, ko se Radio Moscow tako lirično in melodično močno spogledata s tradicionalno bluesovsko formo, dolgi minimalistični uverturi pa sledi hurorska garažna razpaljotka, ki vas ne pusti ravnodušnega. Omenjena skladba bi se lahko zgodila že prej, pa tudi kaka več takega tipa bi lahko bila na plošči (kot na primer malce kasneje zelo poslušljivi slide instrumental Black Boot), ter tako doprinesla k večji pestrosti sicer bolj enobarvne ideje. Ta je dobesedno utelešena v zadnji skladbi No Jane.
 
Radio Moscow z drugo ploščo ostajata na začrtani poti. Komu je njun glasbeni izraz vseč, bo nad ploščo težko razočaran, čeprav bi ji na trenutke lahko očitali enoličnost. Je pa po drugi strani ostra, brezkompromisna ter na visokih oktanih! Moja favorita: že omenjeni 250 Miles ter No Jane.
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.