Glas, ki seže do jajc – Simply Red v Hali Tivoli

Glas, ki seže do jajc - Simply Red v Hali Tivoli

Glas, ki seže do jajc – Simply Red v Hali Tivoli

Ljubljana / Hala Tivoli
24.6.2009

Se tudi vam tu in tam zazdi, da smo se ujeli v nekakšno časovno zanko, ki se vrti med koncem osemdesetih in začetkom devetdesetih let prejšnjega tisočletja? Da je skorajda vse, kar vidite in slišite, že znano in slišano? Osamosvojitveni dnevniki na TV, Terminatorji v kinu, Kajagoogoo grozijo s ponovno združitvijo, Nieti so glavna glasbena atrakcija na naši zemlji, Iron Maiden na novo posnamejo Live After Death, Sinead O’Connor pa prepeva v Križankah. In, oh, seveda, čez dva dni ji sledi še Sad Old Red in nam pokaže, kaj se je nabralo v njegovi malhi v petindvajsetih letih.

Kar hitro je minilo četrt stoletja, odkar so Mike Hucknall in kompanija v svet udarili z odličnim prvencem Picture Book in starci se še spominjamo, da je s svojo malce turobno, življenskorazmišljujočo in ravno prav svetobolno pop-soul godbo kar dodobra pretresel tedanjo sceno in mimogrede marsikaj obetal, a se je gospod pozneje rajši posvečal drugačnim temam in v tem času naklepal precejšnje število ljubezenskih balad in poskočnic, ki so predstavljale tudi osnovno vodilo njegovega koncerta v Ljubljani, tako da je precejšen odstotek prisotnih parov občinstva polne dvorane Tivoli poplavo čustev izkoristilo za priročen večerni stiskavac in popevanje refrenov. A kaj več kot splošno prijateljsko naravnano klimo in inflacijo čustev in nasmeškov sam osebno nisem opazil. Že res, da je koncert iz minute v minuto pridobival na intenzivnosti in dinamiki, da je publika v večini padla v skupinski trans, da je imel Mike za svojim hrbtom odlično dresirano bando, ki je repertoar odigrala brez napake in je njihovo perfekcijo motila le akustika dvorane, da ima Mike še vedno odličen vokal, kar je dokazal s tem, da je sredi Holding Back the Year mikrofon spustil nekam v višino pasu in nam pokazal, da njegov glas ne seže samo v srca prisotnih; tu se nekako nisem mogel znebiti občutka, da je bend vključil avtopilota. Hiter začetek, ki preko bolj umirjenega osrednjega dela preide v veličasten zaključek in bis, ravno prav spogledovanja s publiko v prvih vrstah, lučke pod stropom in božanje ušes s hiti, ki jih marsikdo pozna na izust, vse to je res formula, ki izvabi nasmeške na usteca, a vseeno vse skupaj le premalo, da bi koncert iz koncerta prešel v dogodek in da bi se znebil občutka, da je za nastopajoče veliko bolj kot postopanje po odru zanimivo izležavanje na kavču v zaodrju. Tudi legendam se poznajo leta in lenobni, a še vedno šarmantni gospod v zrelih letih ni nikakršna izjema. Čeprav smo dobili servirano ravno to, kar je bilo za pričakovati, bi bilo vseeno lepo slišati bend, ki bi uspel poustvariti vzdušje, ki je vladalo na prvem albumu in na katere komade je publika tud najbolj tripala.

Vsekakor bi bilo hvalevredno dejanje ujeti polpretekli čas v zanko, da bi lahko videl nekaj trenutno postaranih legend, ki sem jih v osemdesetih zamudil, ko sem čepel v srednji šoli. Trenutno smo bolj priče ostankom zgodovine kot pa doživljanjem iz prve roke. Aja, fotke pa morda kdaj drugič, ko tudi Simply Red padejo delnice. Recesija, pač …

Uroš Škrjanc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.