Fore in fazone Ðorđa Balaševića!

Balasevic_280609_01

Ljubljana / Cankarjev dom
7. junij 2009
Vstopnina: 50 EUR

Posebne predstavitve v teh krajih šansonjer, pesnik, pisatelj in kolumnist Balašević ne potrebuje. Danes ima podoben status kot dobro vino, ki je z vsakim letom vse boljše. Da je temu tako, je bilo jasno že po prvem razprodanem majskem koncertu v Cankarjevem domu. Na junijskem koncertu v premajhni dvorani za takega velikana je sledila ponovitev nastopa, kjer se je Balašević v treh urah in pol po koledarsko lotil svojega otroštva v rojstnem Novem Sadu.

Nastop je bil zamišljen kot predstavitev venčka hitov, katerih naslovi so se prikradli v vsakdanjo narodovo govorico, brez da bi se za trenutek zavedali, da so zrastli na zeljniku tega starega momka. Tako zelo je postal samoumeven del fine šansonjerske tradicije, da je zaradi svoje starosti začel pisati oz. pesniti svojo lastno biografijo. Preden jo začnejo pisati drugi, je dodal sam na nastopu. Tako je bil ljubljanski nastop tudi premierna predstavitev Balaševićeve zadnje knjige Kalendar mog detinstva.

V njej glavni junak mali Ðorđe, ki bi se, če bi bilo po očetovo, moral imenovati po nekem ruskem boljševiku Pavletu, a se na materino željo to ni zgodilo. Etnično mešana vojvodinska družina, kjer je odraščal ta bodoči popisovalec anekdot, je bila kljub razlikam zatočišče topline in velike ljubezni. Od bake Julije in dedka Iveka po materini strani in bake Marice ter dedka Lazarja so se na odru med songi pletle zgodbe njegovega otroštva, ki so z načinom pripovedi postale prave male lekcije življenske filozofije. Vendar ne tiste, ki pridiga, temveč tiste, ki od življenja v danem trenutku vzame najboljše in misli na dan, ko bodo vse sedanje težave samo fusnote v tej človeški komediji.

»Muško pa peva!« je bil strah domačih, ki so potihem upali, da bo mali Ðorđe prerasel to fazo in se posvetil kakemu pravemu poklicu. Po več kot petdesetih letih Ðorđe še vedno prepeva in pripoveduje fore in fazone, ki so zaklad dobrega človeškega spomina in občutka za karikaturo. Smeh na njegovih nastopih je stranski proizvod efekta, ki mu pravimo spoznanje. Spoznanje o vrednosti življenskih zgodb, ne glede na to kako se jih bomo spominjali. Vse do tistega grand finala, ko vse zgodbe dobijo končno ločilo. Ironija, ki je zlikala Balaševićeve zgodbe iz otroštva, nam preprečuje, da bi bili patetični. Sicer pa kot bi rekla Balaševićeva babica, toliko ljudi je že umrlo, pa kaj jim manjka!

Tekst: Dare Pejić

Foto: Uroš Škrjanc

(Fotografije so bile posnete na festivalu Lent, dan po Balaševićevem nastopu v Ljubljani, up. u.)

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.