Neškodljive sanje Konstantinopla

turkan_isik_fons_01

Ljubljana / Klub CD
19.5.2009

Ne presečišču petindvajsetega festivala Druga godba ter vsakotedenske serije koncertov, Cankarjevih torkov, se je (kakopak v torek) pod streho Kluba CD zgodil še en ovinek iz ljubljanske sopare v lebdeča prostorja muzike. Trio turškega virtuoza na kemančeju, Derye Turkana, njegovega sonarodnjaka na violončelu Ugurja Iºika ter francoskega kontrabasista Renaud Garcia Fonsa je glasbeno zelo adekvatno predstavil to presečišče – na eni strani turška glasbenika, ki renovirata tradicionalno godbo svoje dežele, spet na drugi pa med žanri in kulturami prehajajoč kontrabasist Garcia Fons. Če slednji kot glasbeni nomad lepo sodi v logiko glasbene selekcije Cankarjevih torkov, sta prva nič manj značilna za drugogodbeniška otipavanja glasb manj bližnjih geografij in kultur.

Takšno ločevanje je sicer morda nekoliko nepošteno, saj je trio precej homogen organizem in glasba, ki so jo igrali, ni bila sodobna kolažirana eklektika. Prej je bilo vestno in pazljivo poustvarjanje skladb, ki so bile izvorno napisana za turške sultane sedemnajstega stoletja, in ki v izvirniku nedvomno s seboj nosijo neko istovetnost tako s svojim časom kot tudi deželo nastanka, in so kot take dokument nekega, današnjemu ušesu verjetno radikalno drugačnega glasbenega umevanja.

Težko bi sodil, ali je eksotika le-tega razlog za nekoliko mlačen koncertni vtis, ki je do neke mere precej težko razumljiv. Vsi trije glasbeniki so namreč spletli prepričljivo in dosledno zvočno preprogo, ki je čez Klub CD zavelo kot eksotične sanje. Takšne, z vonjem po miri in sivki, po mehkobi rjave kože arabskih žensk ter po grafičnih motivih bližnje te srednjevzhodnih civilizacij. Takšne, ki ima barvo ravno omenjenih cenenih stereotipov in banalizacij, in v katere mehkobi tako zlahka zaplavaš po vijugah mojstrsko obvladanega kemančeja. Skladbe so bile večinoma kratke, zdele so se kot variacije ornamentov, ki se naslanjajo na eni strani na orientalistično domišljijo poslušalcev ter po drugi strani še na žametni zven kontrabasa in nekoliko bolj dramatično barvo violončela.

In vendar se je vsa ta topla in čarobna glasba zdela nekoliko hladna. Poleg tega, da so se skladbe zdele podobne, kot si med sabo včasih zde podobni pripadniki tujih in redko srečanih ras, je bila poglavitna pregreha predvsem pomanjkanje čara in iskrivosti. Če načeloma distanca od občinstva pri glasbeniku še ni sporna, je izkazana premočrtnost obravnave gradivs bolj moteča. Skladbe so igrali nekoliko suho, brez kakih eksplicitnih znakov prevzetosti nad nastajajočo glasbo, pri čemer tu niti ne terjam vizualnih informacij marveč tiste v vrenju zvoka, ki sam v sebi gradi svoje eksplozije. Prav tako je samo gradivo čustveno precej siromašno in gradi predvsem na formalni estetiki in harmonični lepoti, manj pa se dotika horizontalne pestrosti človeških občutenj.

Upal bi si trditi, da je ena in edina skladba koncerta, v kateri so si vzeli nekaj več časa za sole in jo odigrali bolj ohlapno, bila najbolj očiten indikator problema. Drugi komad drugega dela bi že sam po sebi upravičil obisk koncerta; v njem so najbolj prišle do izraza globočine, katere lahko sam samcat doseže na kontrabasu odlični Renaud Garcia Fons, nekaj več svobode pa sta si dovolila tudi ostala dva muzikanta. Posledični odziv je kot edini res buren in neavtomatiziran aplavz pokazal, da si tudi ostala publika želi več igrivosti od glasbenikov, in da je takšna površinska lepota morda malo impotentna. Avtorju teh vrstic se je zdela nekako meščanska, se pravi blazirana čustvenost, od katere ostane le prvomajski izlet v istambulski hotel s toliko in toliko zvezdicami, savno ter organiziranimi izleti. V (letos prvič) razprodanem Klubu CD je namesto paranja duše le naneslo, da je ta nekoliko odstopila od tal zavoljo izvajane glasbene magije in tako pustila večer precej odprt in poslušalca skoraj fizično nepotešenega, ko se njegov duh tekom koncerta ni niti enkrat povzdignil v evofrične razsežnosti kot tudi ne prelomil v globočine teme, nostalgije ali drugih čustvovanj.

Namesto tega se je imel poslušalec lepo. Neznansko lepo; mila in sanjava glasba, prefinjena, mehkobna in žal nekoliko benigna.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.