Kubanski jazz sreča klezmer – Quinteto Rodriguez

Kubanski jazz sreča klezmer - Quinteto Rodriguez

Kubanski jazz sreča klezmer – Quinteto Rodriguez

Ljubljana / Klub CD
28.4.2009

»Dance! Dance, cause it is a gift and one day you won’t be able to dance anymore!« je z odra Kluba CD zaklical Roberto Juan Rodriguez ter do konca koncerta tudi uspel prepričati v ples tisti bolj pogumen ali vsaj entuziastičen del zbrane publike. Vodja zasedbe Quinteto (oz. Sexteto ali Septeto, odvisno od prisotne postave) Rodriguez je s pozivom več kot adekvatno ujel srž na odru porajajoče se godbe. Njihova glasba se smelo sprehaja med melanholično melodiko klezmerja, po malem začinjenega z zbeganostjo diaspore, ter po drugi strani z neskončno plesnimi kubanskimi in širše latinskimi ritmičnimi prijemi.

Od začetka devetdesetih, ko se je klezmer – tradicionalno glasba vzhodnoevropskih židov – (med drugim) pod okriljem projekta Radical Jewish Culture začel intenzivneje prežemati s jazzom, rockom ter eksperimentalno glasbo, je do danes postalo tovrstno muziciranje že dodobra etablirano. Še več, tovrstna glasba je po malem že postajala postana in človek se je nemara vprašal, ali lahko sploh še sliši kaj resnično novega. Zasedba, ki je v torek muzicirala nad mestom, resda ni več nova, njihova prva izdaja sega še v leto 2002, a njihov zvok je še vedno svež. Svežina izhaja iz tiste točke, od koder divergirajo od siceršnjih neoklezmerjanskih glasbenih izrazov in se namesto preloma iz plesnega vzgiba klezmerja v freejazzovski krik ali rockerski ‘drive’ nadaljuje v bolj fizično in nemara erotično kubansko ritmiko. Kombinacijo židovskega ter latinskega glasbenega izraza ima Rodriguez tako rekoč v krvi. Sefardski žid, ki je do osmega leta živel na Kubi, se nato preselil v Miami ter končal v downtown sceni New Yorka, je skorajda moral posneti takšne plošče, kot so leta 2002 izdana El Danzon de Moises, nato dve leti pozneje Baila! Gitano Baila! ter v minulih dneh izdano Timba Talmud. Na ploščah sodeluje s kopico priznanih glasbenikov iz vseh treh sfer, ki najbolj bistveno vplivajo na njihovo glasbo (svoj klarinet jim tako posoja David Krauker, tubo igra Marcus Rojas, etc) in prav nekoliko okrnjena zasedba je tista, ki je morda nekoliko okrnila zgoraj opisan glasbeni fenomen.

Predvsem prvi del koncerta je bil nekoliko medel, ob poznavanju njihovih plošč se je njihov koncertni zvok zdel preveč redek in ob razmeroma predvidljivi ritmični podlagi se vsaj začetni komadi niso mogli dovolj razživeti. V jazzerski maniri so jim koncertno odtegovali melodično zaobljenost ter občasno odimprovizirali po svoje, prav tako pa je motila nekoliko tiha in izgubljena podlaga bas kitare. Vendarle je bilo evidentno, da glasbeniki uživajo in v končni fazi je latinsko začinjena glasba uspešno premikala vsaj na stolih sedeče zadnjice, če je že morda malo manj pretresla duha.

V drugi polovici so prešli na glasbo iz prejšnji torek še neizdane nove plošče Timba Talmud ter odigrali še nekaj rahlo predelanih komadov s prejšnjih dveh plošč, ki pa so vsi učinkovali neprimerno bolje kot v začetnem delu koncerta. Morda se je zasedba nekoliko razživela in morda tiči razlog v bolj žmohtnem preigravanju bas kitarista Bernarda Minosa (ta je, kot je omenil Rodriguez, nekdaj igral s sedaj že preminulo legendo kubanske glasbe Titom Puentejem). Nekoliko se je tudi pospešil tempo same glasbe in kot omenjeno, je ob zadnjih dveh komadih vsaj manjši del publike začel celo plesati, kar je verjetno unikat v zadnjih letih odvijanja jazzerskih torkov Cankarjevega doma.

Če povzamem, Quinteto Rodriguez so ponudili pričakovano zabaven ter zelo osvežujoč koncert in četudi je njihova svojevrstna fuzija morda kanec premalo razgibana za presežno zanimivo izkušnjo, se za vse to več ko odkupijo z vrhunskim nastopom, vidno ljubeznijo do igranja ter nenazadnje servirano predhodnico še kak mesec oddaljenega poletnega pristopa do življenja.

Anže Zorman 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.