Jazz Cerkno #14

Jazz Cerkno #14

Jazz Cerkno #14

Jazz festival Cerkno
14. – 16.5.2009

Cerkno je malo in pretežno neškodljivo mestece; z večine strani ga branijo sorazmerno visoki hribi, in do njega vodi le nekaj cest, ki so vse nesporno ambientalno bogate in tudi dosledno ovinkaste. Precej je oddaljeno od urbanih centrov in le kdo ve, kako lahko v tej od vseh bogov pozabljeni dolini že več let kar vre od glasbenega dogajanja. Od posameznih koncertov, katere gosti Bar Gabrijel ali Mladinski center Cmak, pa do serije dogodkov v okviru festivala Keltika ter nenazadnje, tudi Jazz festivala Cerkno. Ta se je letos odvijal že štirinajsto pomlad, in vsaj zadnja leta je scenosled glasbenega dogajanja že povsem primerljiv z neprimerno večjimi festivali pri nas kot tudi drugod. Organizatorji navdušujejo s prekanjeno izbiro tako svežih kot uveljavljenih gostujočih glasbenikov, obenem pa vestno skrbijo tudi za primerno zastopanost slovenskih jazzovskih ustvarjalcev.

Drznost postavljanja trodnevnega jazz festivala bogu za hrbtom se je letos še nekoliko bolj kot navadno kazala tudi v samem programu. Nekoliko več kot navadno je bilo poudarka na svobodnjaški improvizirani ter avantgardni godbi, na čelu katere so bili stari prdci takšnega kalibra, kot so pihalec Peter Brotzmann ter trio pianista Alexandra von Schlippenbacha, pa tudi priznana kontrabasistka Joelle Leandre in mladi, elektronsko obarvani zasedbi s portugalske ter francije, ki sta otvorili in zaključili festival. Slovenske barve sta zastopali dve nekoliko konvencionalnejši jazzovski zasedbi, štiričlanski trio Lolita ter mednarodni kvartet Jureta Pukla, vse to pa je spremljala še ponudba delavnic za tiste, katerim vsega skupaj enajst večinoma vrhunskih koncertov še ni dovolj zaposlilo duha.

Glede na izkušnje zadnjih let sem pravzaprav brez pretirane skepse navdušeno pričakoval prav vse najavljene zasedbe. Vsaj prva med njimi, portugalski Powertrio s harfo, kitaro ter klavirjem ter kopico efektov, bi si morda nekaj skepse vendarle zaslužila. Njihova glasba je po malem spominjala na sodobne eksperimentalne ter ambientalne elektrončkarje, pri čemer pa je močno poudarjena atonalnost in nepredvidljivost segala drugam, med avantgardne skladatelje in glasbenike prejšnjega stoletja. Ti so se drznili prevpraševati ustaljene forme same glasbenosti, in neurejenost ter naključnost povzdignili kot legitimne oblike glasbenega izraza in ustvarjanja. A kar je bilo ob primerni konceptualni zastavitvi morda legitimno pred desetletji, bi danes vendarle moralo ponuditi neko dodano vrednost, iz katere bi se resda efektivno nabiranje napetosti ter njeno afektirano sproščanje izdvojilo iz nekakšne meglenosti, lahko bi rekel estetske neizdiferenciranosti, z nekaj grobosti pa preprosto iz anything-goes motoviljenja. Tria seveda ne bi želel tako grobo soditi, in občasno so zelo spretno tkali zvočne krajine nedoločljivih in prelivajočih se barv, prav tako pa lahko le pozdravljam suverenost, s katero so takšne nežnejše momente tudi iztirili v hrup. Skratka, nekje med nesporno kurioznostjo ter vsiljivim dolgčasom.

Naslednji koncert je bil manj dvoumen; pod taktirko našega saksofonista zbrana mednarodna zasedba Jure Pukl Hig Interaction Group, katero poleg Pukla sestavljata še dva američana na kontrabasu in bobnih ter mladi pianist iz Avstrije. Precej konvencionalne kompozicije vodje zasedbe so bile dovolj osvežujoče ter zanimive, da navkljub redkim glasbenim presežkom niso nikjer padli v monotonijo in strukturno so se skladbe lepo razvijale ter poigravale znotraj samih sebe. Predvsem basist Michael Janisch je navdušil z več ko posrečenimi soli ter vseskozi suvereno pariral morda preveč agresivnemu Damionu Reidu na bobnih. Ta skozi cel nastop glasbi niti ni pustil potrebnega oddiha in zajezitve, in četudi ritmično zelo suveren je na trenutke preprosto pretiraval z drajvom ter s tem nekaterim skladbam odvzel dinamično pestrost. A karkoli bi že lahko sklenili o zasedbi, je naslednji nastop tako rekoč zasenčil vse možne pridevke predhodnemu …

… in o nastopu Schilppenbach Tria je pravzaprav potrebno oz. možno povedati zelo malo. Pionirji ter inovatorji evropskega free jazza, poleg Alexandra von Schlippenbacha še genijalni saksofonist Evan Parker ter bobnar Paul Lovens, skupaj improvizirajo že tri desetletja. Vsak po svoje, z zelo izrazito in ekspresivno igro med muziciranjem dihajo kot en sam organizem. In to kakšen organizem, kot nekakšen gigantski hropeči stvor so v uro dolgi improvizaciji iz sebe izvabljali freejazz v najžlahtnejši obliki. Medtem ko je bilo prebiranje tipk Schlippenbacha tako organsko in gladko, da je človek nanj občasno skoraj pozabil, se je Parker z alterniranjem med počasnejšimi pasažami ter hitrejšimi saksofonskimi izbruhi po robovih vseskozi dotikal dovolj harmoničnosti, da se je na krilih razživetega in divjega bobnanja do poslušalca vseskozi dovajala pravzaprav zelo čustvena, da ne rečem kar zelo nežna glasba.

V petek je torej obiskovalec festivala prispel z že vsaj eno vrhunsko glasbeno izkušnjo za seboj, pri čemer pa se je ta večer program začel že precej bolj suvereno in velikopotezno, s triom francoske kontrabasistke Joelle Leandre. Godbi, katero so izvajali, bi težko rekel jazz, in tudi sam glasbeni milje Leandrove se nahaja nekoliko drugje. Začenši s klasično glasbo je v sledečih resda desetletjih sodelovala z vidnimi imeni free jazza, a tudi s konceptualno ambicioznejšimio ustvarjalci kot je legendarni John Cage. Trio se je tako poigraval s kopico glasbenih parametrov, od preizkušanja same teksture zvočnosti pa do izvajanja dinamičnih debatiranj inštrumentov, iz katerih so izvabljali precej neobičajne zvočne oblike. In vendar niso vmes nikjer pozabljali na glasbeno liričnost, na neko ugajanje duhu in na milino, katero lahko skoraj spotoma izvabljajo melodični potenciali violine, zmožnosti globočin kontrabasa ter igrivo sopenje pozavne. Brez zapostavljanja ostalih dveh glasbenikov je predvsem Leandrova tista, ki s predanostjo inštrumentu ter izkazanim smislom za glasbeni humor in za abstraktne načine ustvarjanja koherentnih skladb, zavoljo katere je bil začetek petkovega večera že zelo zadovoljujoča, četudi morda nekoliko nelagodna in nenavadna izkušnja.

Sledil je spet slovenski glasbeni intermezzo, trio Lolita s spremljajočo prelestno mladenko na klaviaturah. Občutna sprememba v pristopu do glasbe je bila morda pretirana, pa hkrati tudi osvežujoča; suveren odrski nastop z obilico groova in funka, začinjen z nekaj udušeno nemirnih in nekako noir obarvanih klaviatur. Ritomigalne ritme odličnega bobnarja Marjana Staniča je spremljal čvrst in masten električni bas, počez pa so odmevali z efekti podkrepljena melodična izvajanja saksofona, in če o koncertu Lolite res ni možno povedati prav veliko, je vsaj vse povedano kvečjemu odobravajoče.

Zaključek večera je bil spet, milo rečeno, pretresljiv. Peter Brotzmann je na čelu free jazz divjanja že štirideset let, in tekom let izgrajen sloves monstruma na saksofonu, klarinetu ter ostalih pihalih je v zasedbi Full Blast verjetno najdosledneje zaokrožil. Trio, žanrsko opisan kot jazzcore, je v živo preprosto neulovljiv v kakršnekoli besede. Bobni, z efekti podkrepljen električni bas ter nekaj različnih pihal; klasičen jazzovski glasbeni inštrumentarij pač. Res? Niti ne, in ob grindcore hitrosti ter monstruozni jakosti bobnanja in pulzirajoče basovske spremljave, ki sta grozila s porušenjem polovici cerkljanskih hribov, je izvajanje Brotzmanna delovalo kot spremljava bojnemu pohodu nekajtonskih podivjanih mamutov, naperjenih proti vsem in vsakomer. Zelo fizično in intuitivno zastavljena zvočna slika bi morda lahko pustila prostor kritiki nerafiniranosti ter igranju na prvo žogo, pri čemer pa bi bile takšne trditve pravzaprav le pretenciozno nerazumevanje. Konkretnost tovrstne godbe, njena prostorska materializacija in njena senzualna naravnanost, ki obenem para dušo in nasmeh poslušalca, preprosto ne more biti razumljena izven svojih, v živi koncertni izkušnji porojenih zakonitosti. Gre za nujno drugo plat muzike, ki se tako prepogosto izgublja sama v sebi in se tako odtujena včasih ne zave, da kartezijanska paradigma tudi v glasbi ne more biti več edina legitimna ideja. Sicer pa je ob vsem rohnenju in grmenju Brotzmann še vedno tudi genijalen glasbenik in morda največji muzikalni efekt se je skrival v značilnih kontrapunktih, ko je naprej pustil nekaj glasbenega prostora praznega, nato nanj začel nalagati seduktivne melodične strukture, ki so šele polagoma kolapsirale v ponovno serijo živalskega drvenja ter teptanja in od koder se se taiste strukture pozneje spet oglašale, morda ko zvok obupane pastirske piščali v atomski vojni ali preblisk karakterne miline pod sicer usnjenim Brotzmannovim obrazom.

Po takšnih glasbenih, da ne rečem eksistencialnih presežkih minulih dveh večerov, se je sobotnih pet koncertov zdelo že skoraj odveč. Solo koncert Leandrove sem tako izpustil, in roko na srce bi mi še največjo uslugo naredila kar serija povprečnih nastopov. Pa seveda ni bilo tako, chickaški kvartet Mike Reed’s Loose Assembly so že takoj spočetka napekli totalen presežek, lebdečo glasbeno zmes kontrabasa, vibrafona, bobnov, violončela in saksofona. Če je izraz povzemanje glasbene tradicije čikaške jazzovske šole morda premalo konkreten, bi njihovo glasbo še najlaže opisal kot skoraj ritualistično hipnotično, skulirano urbano ali morda razpuščeno groovy. Deloma so spominjali na lanski nastop sicer njujorških Bobby Previt’s New Bump, pri čemer pa so pristopali bolj rockersko, zasanjano in laidback, v vse skupaj pa seveda vpletali še svojevrstno vetrovno blues jamranje. Pravzaprav bi težko rekel, od kod točno izvira radost, ki jo je nudil koncert, in prav možno se zdi, da jim določen presežek podarja že sama festivalska umeščenost, ko so od fraj jazza utrujeni duši pustili nekaj lagodnejšega jadranja med umetelnim bobnanjem, poetičnim saksofonom ter prav iskrivim zvokom vibrafona, pa nenazadnje vedno preredko slišanim ročnim ubiranjem strun violončela.

A iz urbane Amerike smo se z naslednjim koncertom spet vrnili v specifične vode evropskega fraj jazza, konkretneje švedskim triom ESS. Sture Ericson na klarinetu, David Stackenas na električni kitari ter živahni Raymond Strid na bobnih so bili pravzaprav čistokrvna esenca skandinavskega jazza. Seveda predvsem tistega iz improvizatorskih ter eksperimentalnih logov, in njihova strnjena in težko razločljiva zvočna slika je pogosto spominjala na kakšne Supersilent, družno so kovali napetost ter igrali kot elektrika trzajočo glasbo, ki pa vseeno ni bila le agresivno ali zbezljano pleteničenje, marveč je predvsem Ericson vseskozi skrbel za primerno noto umirjenosti in tišine, za občasne reminiscence na severnjaško klimo ali karakter in končna podoba njihovega nastopa je freejazz bezljanju navkljub pravzaprav zelo kontemplativna glasba. Zdelo se je, ko da bi pod vsem hladom zvočne teksture ležalo toplino izžarevajoče bistvo, in avtor teh vrstic je bil po tem drugem od štirih nastopov čustveno že krepko izčrpan.

Kot rdeča nit Tiziano Tononi Quarteta je bila napovedana glasbena zapuščina nekoliko spregledanega velikana zgodnje free jazz in tudi world glasbe, Dona Cherrya. Ta zanimivi tobentač je spočetka ustvarjal tudi z Johnom Coltraneom ter Ornettom Colemanom, in kvartet v postavi bobnov, kontrabasa, trobente in saksofona je z ozirom na omenjeno napovedoval precej veliko. In, kakopak, seveda ponudil še mnogo več. Od tu naprej pravzaprav niti ne bi nadaljeval, po res fantastičnih interpretacijah Cherryevih skladb, ki so v sodobni varianti zvenele vsaj tako dobro, če že ne bolje kot nekdaj, je vse skupaj postalo nevzdržno. A vendar, odlična basistka Silvia Bolognese je verjetno najodličneje in najprezentneje odigrala svojo vlogo, kar je ob takšnih izvedbah, kot so jih ponudili ostali trije glasbeniki, resnično presežek. Sogovori trobente ter saksofona, v katerih skoraj vidiš Cherrya in Coltranea, bežen in simpatičen namig na skladbo A love supreme, ki jo je podpisal slednji, ter predvsem nekaj težko pričakovanega povratka v tiste čase… Noro pač, krasno, super… kakorkoli že, avtor te predolge recenzije se je ognil še poslušanju ter recenziranju še zadnje skupine, saj mu je po takem koncertu (oz. seriji koncertov) preprosto zmanjkalo samega sebe, ki bi ga še lahko prepustil glasbenim užitkom in je zatorej vzel ovinkasto cesto pod gume ter odbrzel v noč.

(v tej noči je skozi hreščanje bežno ujel frekvence Radia Študent in, glej no glej, slišal po vsem sodeč resnično fascinanten koncert zadnje zasedbe, francoskih Push the Triangle …)

Opomba: fotogalerijo uradnih festivalskih fotografov si lahko ogledate na spletni strani www.jazzcerkno.si.

 

Anže Zorman

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.