Izgubljena žarčenja zvezdnega prahu – Murcof

murcof1

Ljubljana / Cankarjev dom
25.5.2009

Razmislek o brezmejni tišini in ter neskončnem hrupu vesolja je brezupna zadeva. Kot v zabavnem dovtipu pravi Arthur C. Clarke – »sometimes I think we’re alone in the universe, and sometimes I think we’re not. In either case the idea is quite staggering« – tematika je po vseh trajektorijah misli bolj ali manj nezamisljiva in obenem veličastno pretresljiva. V vesolje res lahko pošiljamo znanost, a zdi se, da brezupnost te ideje parodira kar NASA sama, ko v globine vesolja žarčijo pesmi Beatlov. Lahko bi se dejalo, da je na nek način bolj dostojanstveno ostati na Zemlji ter znotraj dosega človeškega uma poustvarjati magijo vsemirja.

Prav na to početje pogosto asociira glasba Murcofa, ki je v okviru Festivala zvočnih umetnosti Earzoom v ponedeljek obiskal Cankarjev dom. Fernando Corona, kot mu je dejansko ime, si je v slabem desetletju izgradil renome enega markantnejših producentov iz polja ti. eksperimentalne elektronike, obenem pa si je navkljub precej divergentnemu opusu muziciranja ustvaril tudi zelo avtorski in značilen zvok. Predvsem s predzadnjima ploščkoma, leta 07 izdanim Cosmosom ter lanskim The Versailles sessions, je njegova krhka, hladna in še vedno zelo melodična zvočna tkanina postala resnično žlahtna in prav nezemeljsko eterična. Obenem je polagamo nekoliko opustil dotedanje ustvarjanje mikrostruktur s kompleksno in premišljeno zasnovano ritmiko ter se nekoliko bolj posvetil teksturi dronov, na zadnji plošči pa je v svoje za elektroniko nenavadno dodelane kompozicije predelal in vključil posnetke glasbe klasične provinience, tj. opernih vokalov in baročnih godal.
Za generalni opis ponedeljkove zvočne izkušnje je verjetno potrebno poseči po plastični kot tudi osebno zastavljeni metaforiki; njegova glasba je bogata s precej artikuliranimi asociativnimi sidrišči, hkrati pa je pogostoma tudi skromna in tam pušča prostor bolja ali manj individualno skonstruirani percepciji.

– Louis xiv med koncertom godal zaspi in se namesto v Versaillesu zbudi v svoji nočni mori, v vse smeri segajoči praznini in samoti. Na njegovo zaripel obraz med dušenjem sijejo svetleče zvezde, med očmi pa mu odmeva vse bolj zmaličena fraza violončela, ki kot preklet demon ali padli angel bega med zvezdami in skozi njegovo zemeljsko melodijo prosevajo nepredstavljive energije, ki vrtinčijo galaksije in trpinčijo nekje med hrupom in tišino ujetega kralja.

– Na enem nebesnih teles, morda kakem oddaljenem kamnitem planetu, se čez prašne skalne ravnine prvič v milijardah let sprehodijo žarki svetlobe. Rahlo izitirjenje bližnje zvezde ga je premaknilo iz stotine milijonov let konsistentnih tirnic ter ga prvič in zadnjič izpostavilo gorečim žarkom po vesolju blodeče svetlobe. Vizualna ekstaza, ki je ne vidi prav nihče; zvezdina gravitacija povleče planet vse bliže in še preden ga zvezda pogoltne, ta izgori v oblaku žarečega in svetlikajočega prahu.

– Grešna duša se izgubi v eni tistih ogromnih praznin blizu roba vesolja. Tam se galaksije najhitreje odmikajo druga od druge; tišina se povečuje s hitrostjo, ki je blizu svetlobni. Grešna duša še vedno sliši tisti zadnji slišan zvok, grozeče in neartikulirano rohnenje, ki jo je pognalo v najbližji približek večnosti, v agonično izpraznjenost materije in pomena; gladka, rohneča in neskončna repeticija.

Za konkretnejši opis pa nazaj na Zemljo, kjer se Murcofa dejansko lahko kontekstualizira in reče, da je njegov glasbeni nastop vendarle nekoliko pešal. S svojo perfekcionistično sproducirano glasbo je tokrat morda nekoliko preveč improviziral, in že s prvo skladbo je pustil nekoliko dvoumen vtis; namesto katarzične zaokrožitve se je ta namreč nadaljevala v neko nemirno in neplodno cincanje na mestu, zdela se je kot improviziran uvod v naslednjo skladbo, kar dejansko ni bila. Med sledečo in vsemi naslednjimi skladbami je vedno nastopila kratka tišina, ki pa žal ni predstavljala le zvočnega premora med njimi, marveč se je prepogosto zgodil tudi narativni prelom. Žal se ni dalo razbrati konsistentne zgodbe celotnega koncerta, ki je morda nekoliko preveč plastično ličil na izraz ‘predstavitev materiala’. Ta je bil, jasno, pretežno vrhunska zvočna izkušnja sam na sebi, a pomakljiva fluidnost celotnega nastopa je tudi posamezne zvočne celote nekoliko okrhala in tako so pogostoma odzveneli kot namenjeni sami sebi, kot morda preveč monotoni in po drugi strani preveč agresivni. A zgornje kritične vrstice so seveda le ena, morda minorna plat. Dodelane skladbe, od domačega neprimerno boljše ozvočenje ter akustika in koncertna kontekstualizacija ter s tem razširitev čustvenih in asociativnih potencialov njegovih skladb so vendarle zadosten razlog, da se več ko navdušeno pohvali ta prvi koncert v okviru festivala Earzoom in tudi z upanjem gleda v bodočnost glasbenega dogajanja v tovrstnem polju ustvarjanja. Kakovostna eksperimentalna eletronika je namreč često umaknjena na stranski tir, njena prezentacija pa v prepogosto za solidno zvočno prejemanje neprimernih prostorih. Četudi Kosovelova dvorana Cankarjevega doma morda ni optimalna, je bilo z zaprtimi očmi plavati po zvočnih valovanjih ponedeljkovega večera razveseljiva in kakovostno kontemplativna izkušnja.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Maja Sakelšek

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.