Avtocesta v nebo – Don Byron & The New Gospel Quintet

Avtocesta v nebo - Don Byron & The New Gospel Quintet

Avtocesta v nebo – Don Byron & The New Gospel Quintet

Ljubljana / CD / Klub CD
5.5.2009

Morda je odsotnost pričakovanj tisto, zavoljo česar je obisk glasbenega
kameleona Dona Byrona, konceptualnega jazzerja z okusom za retro glasbene
izraze, odzvenel tako nepojemljivo odlično. Njegov najnovejši projekt The New Gospel Quintet še nima odseva na plošči, prav tako ga ne najde niti Youtube, njegove prejšnje izdaje pa pokrivajo resnično širok teren žanrskih prežemanj in torkov koncert sem obiskal celo z nekaj skepse. Njeno neosnovanost bi sicer moral nakazati že vsaj basist Brad Jones – ta je klub CD obiskal nazadnje pred dobro polovico leta in že lanski koncert, obenem pa tudi Jonesove glasbena sodelovanja, so nesporna referenca precej večjim pričakovanjem.

Z daljšo uvodno kompozicijo so štirje glasbeniki, poleg bas kitarista Jonesa ter pihalca Byrona (izmenično se je posluževal klarineta ter saksofona) še fenomenalen Pheeroan Aklaff na bobnih ter Frank Wilkins na klavirju, nakazali ton sledečega koncerta, tj. spoštljivo, žlahtno in vendar inventilno predelovanje tradicije. V maniri zgodnjega avantgardnega in svobodnjaškega jazza ter s solo izleti so odigrali nežen uvod, kateremu pa je sledil prihod najbolj prezenčne figure večera, DK Dyson. Energična soul pevka z zavidljivim razponom je v sledečih skladbah celega koncerta navdušila tako avtorja teksta kot tudi preostalo občinstvo z deloma avtorskimi ter deloma iz dediščine gospel in blues avtorja Thomasa A. Dorseya pobranimi pesmimi. Komadi niso nikoli ostali v gospelu, marveč so se napajali v vsem repertoarju črnske glasbe, od bluesa in soula pa do klasičnega free jazza.

Prispevek bobnarja Aklaffa je bil neprecenljiv in prav nič skromno se je ogibal vlogi ritmične spremljave ter občasno povsem samosvoje obdelal določene pasaže, pri čemer pa so vsi štirje glasbeniki nesporno obvladali družno medigro, četudi je vloga vsakega od njih zelo izrazito obarvala vsako posamezno skladbo. Medtem ko se je pianist Wilkins bolj držal standardov ter pleteničil predvsem znotraj tradicionalnega okvira, se je od kitare basista Jonesa kar cedilo od groova, sam vodja zasedbe Don Byron pa se je genialno pogovarjal in drzno kontriral vokalistki ter se občasno prav humorno poigraval z iz različnih glasbenih zapuščin pobranimi referencami.

V skoraj tri ure dolgem koncertu so v pesmi večkrat privabili tudi zbrano publiko, z vzkliki in ritmičnim ploskanjem se je počasi gradilo vzdušje in ob koncu koncerta je Klub CD praktično vrel od nakopičene eneregije. In četudi je vzporejanje tako različnih godb, kot jih ponujajo Cankarjevi torki, resnično nespodobno početje, se opisan koncert zavoljo mojstrskih glasbenikov ter fenomenalnega vzdušja zdi avtorju pričujočega teksta defenitivno en najboljših letošnje sezone in ob pomanjkanju vere se Higway to Heaven, kot je bil naslov enega komadov, neverujočim ponuja tudi ob takšnih koncertih, kakršnega je ponudil minuli torek.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.