Triklopi v Menzi

Kansky

Kansky

Triclops! (USA) in Kansky (SLO)
Ljubljana / Menza pri koritu
8.4.2009

V sredo so se vrata Menze odprla za ljubitelje bolj ali manj trših zvokov, najprej pod taktirko domače mladorokerske družine Kansky, ki smo jo imeli priložnost spoznati predvsem v okviru lanskega Klubskega maratona RŠ, sedaj pa še po pravkar izdani istoimenski plošči. Očitno je sodelovanje s kalifornijsko založbo Poison Tree obrodilo sadove, saj se fantje niso rabili zateči v »samozaložbo«, tako kot marsikateri bend njihovega kova.

Skupina sploh ni tako nova. Nastane leta 2005 in se tekom let večkrat reinkarnira iz tria v kvartet, pa v sekstet, ki je aktualen še danes. Tako so se na skromnem odru stiskali vokali, dve kitari, bas, bobni in saksofon. Po mojem mnenju ‘preveč muzike za premalo muzike’, vsaj kar se razpona in linij tiče. Če začnemo pri najbolj sijočem, saksofon enostavno ne dosega svojega namena, vsaj kar se zvoka tiče. Postavljen bolj na raven basa nekako ne uspeva ohraniti lastnega izraza, tako kot to mimogrede uspe Srečni mladini, Miladojki, Pridigarjem … Se pa strinjam, da je v žanru Kanskyih saksofonistu malce težje konkretno ‘pihniti’ kot v primeru omenjenih zasedb (čeprav bi tudi ta stavek lahko zrelativizirala izraznost saksa kakšnih skejtersko-metalskih Dog Eat Dog). Zato pa tudi vprašanje, čemu ta saks. Podobno vprašanje se mi poraja pri (do)kitarizaciji. Čemu dve kitari z identičnimi linijami? Če postavimo solažice na stran, a ena ‘PiArEs-ka’ z dvojnimi humbuckerji za take kitarske rešitve res ne zadošča? Vsekakor gre za eno najzanimivejših domačih težkorokerskih zasedb, ki si pa z raznoraznimi fuzijami (vsaj zaenkrat še) ne delajo neke dodane vrednosti, kot bi pričakoval že ob samem pogledu na bend. Torej, naj se sekstet sliši kot sekstet, če ne pa naj ostane kvartet, kar bi tukaj dobro funkcioniralo.

Kvartet Triclops! iz San Francisca je eden takšnih, kjer tako na lanskem prvencu Out of Africa kot tudi v živo za ‘malo muzike dobiš veliko muzike’. Kako je garažni punk možno povezati s psihadelijo, so pokazali štirje muzičari, ki jim matične zasedbe trenutno ne dogajajo najbolje. Promo materiali nekako izpostavljajo basista Larryja Boothroyda iz pri nas že gostujočega jazz-punk tria Victim’s Family. Poleg njega pa so v zasedbi še ‘matematični’ bobnar Phil Becker, sonični kitarist Christian Beaulieu in vsestransko vokalno in ‘izrazno-plesno’ razmetan Johnny Geek. Triklopi so razvili prav poseben psihadelični punkrock na sledi glasbene tradicije Jane’s Addiction, At The Drive-in ter kasnejših Mars Volta, a hkrati z nastopom enomogočili kakršne koli primerjave dotičnih zasedb. Predvsem vokalist (nekje v višini visokega C) je postregel s takšno interpretacijo, pri kateri se ne morem upreti, da zasedbe ne bi povezal s kakšnim ‘dadaizmom’, ki se nemalokrat znajde pod etiketo rušenja navideznih meja med občinstvom in odrom – kot pravkar spuščen pes z verige je Johnny z lučkami pripetimi na patikah in na mikrofonu pantomimično poplesaval po celotnem floru menze, nemalokrat z razmetavanjem sam s sabo pobrisal po tleh, skočil komu v naročje, se parkrat prekucnil s stola ob šanku …, a hkrati ni zašel v nek balast in izumetničenost per-se. Kontrastnost je zasedbi uspelo ujeti tudi z lo-fi nepotvorjenim zvokom nabrito-ostre kitare in zelo kompleksno zastavljene ritem sekcije (bobni, bas), ki je na momente res mejila na višjo matematiko, in do maksimuma naefektiranim vokalom z delayem, tremolom in reverbom, ki je večinoma izpadel odlično, čeprav v uvodnem delu koncerta nekoliko nerazločno. Mimogrede, aplavz je pobral tudi z začudenjem nad slovenskimi diskografskimi šopi, kjer kot pravi, se ni mogel upreti plošči od Laibachov za visokih 18 evrov – v maniri njegovega visokega C: ’18 euros for Laibach record, man!! …I bought it anyway.’ 10 sitnih eur je bilo treba odšteti za koncert. Jaz bi dal 20.

Tekst: Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.