Rok Predin – Britev

Rok Predin - Britev

Rok Predin – Britev

2009 / Dallas Records

Roka Predina se morda spomnite še iz pred nekaj let, ko je izdal dva albuma pod imenom Libido (Prepozno doma leta 2006 in Drugič enkrat leto kasneje). Letos (očitno samozavestneje) pod lastnim imenom izdaja tretjo ploščo z naslovom Britev. Bluzovsko navdahnjena plošča in obdobje skladanja skladb zanjo sta bojda močno povezana z Rokovim odkritjem stare, skorajda neuporabne kitare, na katero se je dalo zaigrati le s pomočjo steklenega naprstnika. In kaj smo dobili?

Po omembi »stare kitare in steklenega naprstnika« sem nekako dobil občutek, da bo plošča zbirka temačnih, vase zaprtih in povsem kantavtorskih, mogoče celo lo-fi izpovedi po vzoru novega vala ameriškega folka, ki uživa stabilno in cenjeno mesto v sodobni glasbi. No, saj to ni nujno slabo, saj je kar nekaj severnoameriških sodobnih folk avtorjev močno precenjenih, a to je že druga zgodba. Torej, plošča nikakor ni začinjena s kakšnim solo minimalizmom, temveč podprta s klasično zasedbo kitare, basa, bobnov ter klaviatur, ki tvorijo čvrsto, razgibano inštrumentalno podlago. Zadeva namreč plava od pop rocka, bluza in se sem ter tja bežno dotakne celo alt-folka, vendar večino časa ostaja v dometu »radio-friendly« formata in z njim spogledljivih žanrov. Preračunljivost ali ne – presodite sami. Kljub temu se nekoliko več poguma in odklonov od bolj ali manj ustaljenih okvirov denimo pokaže na skladbah Britev, »avtomobilski« Ko ponoči spite ali V prvem pristanu, ki ima mimogrede po mojem mnenju tudi najbolj prepričljivo vokalno interpretacijo, ki sicer ni ravno najmočnejša točka albuma. Britev je namreč morda najbolj šibka ravno tam, kjer bi v primeru »kantavtorskega pristopa« nekako morala izstopati: na vokalni interpretaciji in besedilih. V ospredje potisnjen vokal se pogosto »bori« s podajanjem težkih, včasih kar nasilno metaforiziranih besedil, ki pa žal vsaj po mojem mnenju ne dosežejo svojega namena.

Britev je torej album, ki na eni strani privlači in osveži suhoparno pop rock produkcijo radijskih vetrov, po drugi strani pa ne dosega lirične učinkovitosti, ki bi jo taka plošča skorajda morala. Škoda.

Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.