Orleki na Ortofestu ali gužva na odru

Orleki_Ortofest09_01

Ljubljana / Orto bar
14.4.2009
Orleki so prav gotovo pravi ljudski bend in to ne samo zaradi njihovega repertoarja, ampak tudi zaradi številčnosti posadke, ki se na koncerte ponavadi pripelje kar z malim avtobusom. Tudi torkov večer ni bil v tem pogledu izjema, tako da je korakanje benda na mali oder lesene dvorane Orto bara spominjalo na osnovnošolski vic o tem, kako stlačiti štiri slone v fičota. A je vseeno šlo kar je pravzaprav fascinantno glede na to, da je basist Mitja Tori poleg električnega basa občasno vzel v roke tudi kontrabas, da je Jurij Tori obvladoval tako diatonično harmoniko kot tudi klaviature, da je Vlado Poredoš poleg vokala prispeval tudi nekaj ritem kitare, da je eden izmed obeh kitaristov (Bojan Bergant, Mate Fele) nekaj malega odigral tudi na banju, da bobni, za katerimi je sedel Sašo Marn, ne zavzamejo ravno malo prostora in da se je na desni stiskala tudi pihalna sekcija trobente (Janez Tori ), pozavne (Ečo Matko) in saksofona (Kristijan Adamlje). Morda je le hiperaktivni Tori imel nekaj manj prostora za svoje izvajanje, a ni bilo videti, da bi ga manjko prostora kaj posebej vznemirjal.

Imajo pa Orleki letos prav poseben razlog za to, da koncentrirajo po Sloveniji. Letos namreč proslavljajo 20-letnico knap’n’rolla in čeprav je za njimi že marsikaj, so se, vsaj po Vladovih besedah, z muziko povzpeli med rdeče številke. Najprej jim je zagodla politika, ko je šla dobra star Juga v franže, po desetih letih so ugotovili, da so obogateli zgolj ostali, ob dvajsetletnici pa po deželi naši straši recesija. Jim je pa ob dvajsetletnici delovanja uspelo izdati nekakšen pregled njihovega dela, na katerega so uvrstili tudi nekaj novih skladb in nastop v Ortu je bil nekakšen pregled njihovega ustvarjanja skozi vsa ta leta vse od Henrika in Rozike, preko Gremo na Bunkovc, Na Kum, Luftrajder blues, Perkmandeljc, pa do novih, kot so Položnice in naslovne Anduht. In čeprav Orto bar ni ravni pokal po šivih, so se Orleki tudi tokrat izkazali kot bend, ki zna s svojo pristnostjo in neposrednostjo navdušiti publiko. Kombinacija ljudskega rokenrola, ali kot ga oni imenujejo, knap’n’rolla, ki se spretno izogiba banalnostim in s katerim direktno nagovarjajo poslušalstvo z vsakdanjimi temami, ter Poredoševa karizma, s katero zna zlahka nagovoriti občinstvo, je vsekakor tisto, s čimer so se zadnjih 20 let obdržali na sceni, mnogi njihovi komadi pa so postali ponarodeli. Odveč je seveda poudarjati, da je to obdobje čisto zadosti časa, da skupina dozori in da so Orleki, kot smo jih lahko videli v Ortu, skupina glasbenikov, ki vsak zase zelo dobro obvlada svoj del posla in da tudi na zunaj delujejo zelo homogeno in uigrano.

Vsekakor so nam Orleki v torek zvečer postregli z odličnim koncertom, kjer je morda manjkal le še kakšen komad kot Goilca ali pa Vinska trta. Morda pa v Ortu manjka le zelo dobra zvočna izolacija, brez katere bendi vsakič sproti lovijo tiste zadnje minute pred uro strahov in dober izgovor, da zbrišejo z odra, publika pa ostane brez kakšnega dodatka.

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.