Žiga Koritnik: ‘Odločil sem se, da bom jaz izkoriščal samega sebe’

foto: Enzo Favata (2008)

foto: Enzo Favata (2008)

Ime Žiga Koritnik mi je že dalj časa znano. Sprva sploh nisem bil pozoren, vendar sem ob njegovem imenu zmeraj opazil dobro fotografijo. Tako, ki pritegne. Izid njegove nove knjige je odlična priložnost, da nam predstavi svoje delo in razmišljanja v povezavi z njim.
 
Koga glasba zanima, bo slej ko prej naletel na njegove fotografije.
 
Pred kratkim si predstavil novo knjigo z naslovom Un punto di luce. Gre za izbor fotografij s festivala, ki poteka vsako leto februarja v majhnem mestecu na italijanskem otoku Sardinija. Od kod ideja?
Ideja se je izkristalizirala sama spontano. Pred leti sem spoznal sardinjskega saksofonista in promotorja Enza Favato, ki me je povabil na njegov festival. Prvih par let sem hodil samo k njemu na festival, hkrati pa spoznaval Sardinijo in njeno kulturo, ki me je zelo privlačila. Enzo je stalno omenjal vasico Gavoi in karneval, ki se je tam dogajal. Vabil me je in pred štirimi leti sem se odločil, da preverim. Tja sem šel samo za par dni, čez vikend. In seveda se je izkazalo, da bi že takrat moral ostati cel teden, kolikor traja karneval. Vseeno sem naredil dovolj fotografij, katere so udeleženci, prijatelji hoteli videti in iz tega je kmalu nastala razstava aprila 2007. Pred tem sem februarja 2007 drugič fotografiral karneval, tako da sem imel še več materiala za pokazat. Vsi so bili navdušeni, dobil pa sem tudi »očitek«, češ da škoda, da nismo naredili kataloga. Takrat sem začel razmišljati, da bi bilo knjigo možno narediti. Zajahal sem val, s prijateljem Tomom Perom naredil maketo knjige, ki sem nesel leta 2008 pokazat. Maketa je delovala in čez leto sem stalno dobival refleksije, kako da je dobra. Takoj po novem letu so me povprašali, ali sem sposoben dokončati knjigo do februarja, do začetka karnevala. Moj pogoj je bil, da jo tiskamo v Sloveniji, saj sem imel tako kontrolo nad kakovostjo izvedbe. Založena pa je na Sardiniji.
 
Kaj je bilo tisto, kar bi pri tem projektu še posebej izpostavil?
Projekt mojega fotografiranja na Sardiniji se stalno nadgrajuje, lepo napreduje … Sardinjci so zagrabili moje kvalitete in zanimanje, jaz pa njihove. Delovanje je vzajemno. Sprejeli so me medse, spoštujejo, da se trudim razumeti njihovo kulturo. Moje delo je spoštovano in kot fotograf začutim, da sem koristen – kar je velika motivacija za vsako nadaljne delo. In bolj ko se poznamo, bolj se odkrivajo plasti, ki mi vedno znova in znova vzbudijo zanimanje za nadaljevanje mojega dela na Sardiniji. No, težko je reči, kaj še naredim tam, ali bom še fotografiral, to ni v moji moči – prepustil se bom toku in morda se lotim še kakšnega drugega projekta.
 
Glede na to, da gre za festival mask in so barve pomemben del le-teh, me zanima, zakaj si se odločil fotografije predstaviti v črno-beli tehniki?
Odgovor je enostaven – ker so čas in maske zelo črno bele. S črno belo tehniko se še globlje pokaže vsa lepota in čudnost dogajanja v pokrajini.
 
Imaš črno-belo tehniko nasploh raje?
Črno-bela fotografija me je vedno privlačila. In za teme, ki jih pokrivam samostojno, z vzbujenim notranjim zanimanjem, so ponavadi vedno črno bele. Jazz je zelo črno-bel – globina občutkov, ki jih doživljajo glasbeniki, je tako še toliko bolj očitna. Barve te občutke omilijo, preusmerijo pozornost še kam drugam – stran od glasbe, ki je najbolj pomemben vsebinski del posnete fotografije.To ne pomeni, da me naročeno delo ne zanima. Prav tako se ga lotim 100 % profesionalno in z veliko mero odgovornosti. V teh primerih v glavnem delam v barvah – saj tako želijo naročniki. Odvisno od primera do primera – ponavadi predlagam tehniko, s katero se naj bi lotil dela. Naročniki vedo površinsko, kaj si želijo, naša naloga je, da jim predstavimo, kaj lahko dobijo. Vsako delo mi predstavlja izziv.
 
Kaj je tisto, kar se na fotografijah trudiš izpostaviti, ali drugače, kaj je zate dobra fotografija?
Iskrenost, atmosfera, izvajanje. Pomebno mi je, da poznam delo fotografiranega. Da mi ni samo nek subjekt, o katerem ne vem nič. S katerim nimam osebnega odnosa. Da včasih vzpostavim tudi oseben odnos . Na ta način vlivam zaupanje fotografiranim, da ne bom izkoristil, zlorabil njihovega zaupanja. Da delujem za isto ali podobno idejo. To so na kratko pogoji, ki lahko pripeljejo do dobre fotografije. Poleg tehničnega znanja seveda. Konceptualne fotografije mi niso tako blizu, rad imam realnost, preprostost. Preproste fotografije so najboljše fotografije. Duh fotografije, iz katere začutim, da je veliko minulega dela in časa za tem je dobra fotografija. Da je fotograf zastrupljen s fotografijo, da ni blefer.
Dobra fotografija mi je brezčasna – kadar jo pogledam, mi vzbudi vsa čustva s katerimi razpolagamo, ne naveličam se je nikoli. Tako kot v glasbi. Imaš glasbo, ki zgine v parih letih, obstaja pa glasba, ki je sveža vsak dan – tudi če je bila narejena pred 30 leti …
 
Koliko ti pri fotografiranju pomagajo izkušnje snemalca?
Veliko. To je 18 letno delo na RTV Slovenija, ki mi je prineslo veliko izkušenj. V komunikaciji, organizaciji, iskanju motivov, preseganju samega sebe, potrpežljivosti, čakanju na moment, … Dolgoletno delo snemalca ti še toliko bolj izkristalizira pojem kreativnosti, ki jo hočeš nočeš z delom na TV ubijaš. V veliki meri sem se tudi zato odločil, da grem na samostojno pot. Začelo je zmanjkovati časa, vsak bi me polno izkoristil. Odločil sem se, da bom jaz izkoriščal samega sebe. Preprečil sem, da mi delo ne postane avtomatizem, ponovno sem vzbudil tisto ‘otroško’ željo po ustvarjanju. Sedaj delujem v glavnem kot fotograf, na vsake toliko si vseeno zaželim skupinskega dela, da bi posnel kakšen dober film. Filmska magija mi je še vedno blizu, še jo čutim …
 
Kako se razlikuje fotografiranje, če sploh, na primer omenjenega festivala ter koncertov?
Fotografiranje je fotografiranje. Je iskanje motivov, dobrih momentov. V delu kakšne velike razlike ne vidim. Mogoče samo v izzivu, saj mi je karneval v Gavou nekaj novega, medtem ko jazz glasbo dobro poznam. Vem kje, kdaj in kako priti do dobrega posnetka. Vsaka nova zadeva, ki ti vzbudi notranji nemir, je izziv. V jazzu je to lahko izvajalka, izvajalec, katerega globoko spoštujem in ga še nisem fotografiral. So pa vmes tudi glasbeniki, ki sem jih že mnogokrat, pa mi vedno znova predstavljajo izziv in veselje tega nad tem, da jih imam ponovno priliko slišati, srečati in fotografirati.
 
Posebej so znane tvoje fotografiije jazz glasbenikov in koncertov. Kaj te je potegnilo v jazz?
Rasel sem v kolikor toliko ustvarjalnem okolju. Sosed je bil znan jazzovski glasbenik, dva druga sta bila fotografa, en celo tudi filmski snemalec. Mogoče pri 15ih me je prijatelj povabil na koncert v študenstsko naselje v Ljubljani in že sem bil zastrupljen. V tistih časih se pri nas ni toliko dogajalo kot danes. Zlahka je bilo imeti vse pod kontrolo. Več zvrsti glasbe, gledališče, filme, razstave … Na začetku sem hodil na vse koncerte v Halo Tivoli, v študentsko naselje … Poslušali smo Rory Gallagherja, Led Zepellin, Yes, Pink Floyde, Rolling Stonese, Bowieja. Preko Frank Zappe pa sem se začel zanimati za improvizacijo, za malce bolj čudno glasbo. In potem je prišel v Ljubljano prvič in nepričakovano Pat Metheny. V Hali nas ni bilo veliko poslušalcev, on pa nam je poklonil tri ure dolg program. Kar mi je bilo neverjetno in popolnoma nič dolgočasno. Rekel sem si, če je ves ta jazz takšen, moram preveriti še koga drugega. Tako sem šel na koncert Milesa Davisa v Beograd in še globlje zabredel v jazz. Začel sem hoditi na jazz festivale … Vzporedno pa mi je veliko zanimanje vzbujala tema glasbene fotografije. In sem začel …
 
Se kako pripraviš na koncert? Poslušaš kak album ipd.?
Če se le da in če mi pride pod roke, poslušam, kaj grem fotografirati, seveda. Večino pa poznam že od prej. Poskrbim, da imam polne baterije na fotoaparatu in čiste leče. Organizacijsko si predčasno uredim dovoljenje za fotografiranje, v nekaterih primerih, kontaktiram glasbenika, z željo po portretiranju. Če ga poznam seveda in če začutim, da je prišel čas za to. 
 
Poleg koncertne pa se ukvarjaš tudi s portretno fotografijo glasbenikov. Kaj je najpomembnejše za dober potrtret – je lahko vsak model osnova za dober potret?
Pomenbo je čim manj komplicirati. Pomebno je dobro tehnično znanje, saj se ponavadi portretiranje zgodi zelo hitro. V mnogih primerih je v 15 minutah delo opravljeno – kar se glasbenika tiče. Moje delo pa je že prej – s pripravami: izborom prostora, kjer se bo fotografiralo, pridobitvijo dovoljenja, pripravo fotoaparata in luči, nabavo filmov. Portrete delam še na star, analogen način. Na srednji format – 6×7 cm. Kot fotograf beležim dogajanje danega trenutka in pred aparatom se mi zvrščajo zelo različni karakterji – eni so zelo kolaborativni, drugi ne. S tem se ne ukvarjam. Vsak je dober model. Če dobim dovoljenje, me to niti ne zanima. Poskušam navezati stik, vlivam zaupanje. Z mnogimi še ne portretiranimi se poznam, če ne drugega vsaj na videz še iz drugih časov. Npr., pred leti sem povprašal Marca Ribota, če bi mi poziral, lansko leto je šele prišlo do realizacije. Pri glasbeni fotografiji je tako, če dobiš, je super, če ne, pa prav tako. Jasno delujem v smeri tega, da dobim, pa vendar mi ne predstavlja nobene težave, če dobim zavrnitev. Mnogokrat se mi izkaže, da dobim ‘ja’ prav zaradi predčasnega povpraševanja naslednjič, ko se srečamo.
 
Ne bom te vprašal, koga si najraje fotografiral, me pa zanima, koga še želiš imeti pred objektivom?
Ne bi imel nič proti Tomu Waitsu, Johnu Zornu, Johnu Lurieju, Sonny Rollinsu, Pharoah Sanders, Princeu, naprimer. To so sicer glasbeniki, katere sem imel že možnost fotografirati, nimam pa še njihovega portreta. Od preminulih pa: Miles Davis, Ella Fitzgerald, Louis Armstrong, Charlie Parker, John Coltrane. Pa Frank Zappa, Joe Zawinul, Billie Holliday, Edith Piaf, …
 
Slavni japonski fotograf Nobuyoshi Araki je ob priložnosti izjavil: ‘Ne diskriminiram, jaz sprejmem izziv. Fotografiram vse od umetnosti do pornografije. Fotografiranje golih gospodinj je del mojega življenjskega dela.’ Bi to izjavo označil kot način Arakijevega dela ali je tak pristop v moderni fotografiji nujen. Se da preživeti kot fotograf?
Na to sem delno odgovril že v zgornjih vprašanjih. Se strinjam s to izjavo. Nujna je multipraktičnost fotografa in njegova pripravljenost poprijeti za vsako (no ja, skoraj) delo. V mojih mladih fotografskih letih nisem mogel delati nekaj, kar mi ni bilo všeč oz. nisem začutil povezanosti s subjetom. Zdaj s tem nimam več problemov. Lotevam se tudi porok; tistih, ki me same najdejo. Če si delaven, če imaš svoje delo rad, te delo samo poišče.
 
Če sva že začela s Sardinijo, pa še končajva tam. Si se na festivalu tudi ti namaskiral?
Ponavadi se namaskiram zadnji dan – v Ovoddi. Tam, hočeš nočeš, moraš imeti črn obraz. Ker če prideš bledoličen v vas, poskrbijo domačini za to, da kmalu več nisi. Sicer se ne namaskiram. V glavnem sem skoncentriran na delo, vsaka maska bi me ovirala – že tako nosim torbo z veliko opreme, ki ni lahka. Fotografska in snemalska je taka, da se v mnogih primerih okoli tebe vsi zabavajo na veliko, medtem ko ti delaš svoje delo – ki me pa tudi zabava.
 
Žiga Koritnik, 28. marec 2009
 
 
Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.