Rokenrol hedonizem z Eagles of Death Metal

The Haunts

The Haunts

Ljubljana / Cvetličarna
18.3.2009

Jasno je, da v Ljubljani vlada pomanjkanje pravega, garažnega, testosteronskega rokenrola. Rokenrola z jajci. Na uho. Tu pa tam sicer vleti kak Iggy Pop in dokaže, da je stara šola rokenrola še vedno močna in da navkljub, ali pa morda ravno zaradi svojih let, še vedno zna prepričati. Je pa res, da take vrste rokenrol nekako ne izzveni ravno prav, če se ga zapre v velike dvorane, primernih klubskih prostorov, ki bi sprejeli kaj več kot sto do dvesto "sardin", pa je v prestolnici in tudi v Sloveniji nasploh bolj malo. Tako je veselica z Eagles of Death Metal v Cvetličarno prišla kot naročena, kar se je poznalo tudi pri samemu obisku, saj je bila dvorana kar polna, med publiko pa so se sprehajali pripadniki različnih generacij.

S kake pol ure običajne zamude, na katero se občinstvo, treba je priznati, prav dobro privaja, so publiko pričeli ogrevati The Haunts, angleški bend, ki vsekakor še veliko obeta, a se mi osebno nekako niso vključili v celoten koncept. Njihov bolj britpopovsko naravnan nastop, ki v sebi nosi tudi nekaj odmeva angleškega post punka, se nekako ni skladal s poznejšim nastopom EoDM, tako da sem dobil občutek, da se publika ni mogla ravno vživeti v njihov nastop. To sicer ne pomeni, da mladi Angleži niso solidno opravili svojega nastopa, le stilsko bi se bolje ujeli s kakšnimi Maximo Park, ki smo jih pred kratkim videli ravno tako v Cvetličarni, kjer bi njihov nastop naletel na boljši sprejem in pristnejši stik s publiko.

Seveda pa je publika eksplodirala ko je na oder privihral Jesse Hughes s svojo bando in nas popeljal na kako uro dolgo pot po hitrih in brezkompromisnih vijugah garažnega rokenrola, s katerim je prisotne že v prvih komadih postavil na noge. Še več, dvorana je pravzaprav poletela na krilih orlov, tako da sem se v bojazni pred nenamernimi udarci in politim pivom, ki ne bi bili ravno blagoslov za mojega digitalca, umaknil iz prvih vrst malce bolj v ozadje. Skupina, v kateri so bili poleg omenjenega Jesseja še Joey Castillo za bobni, Dave Catching s kitaro in Brian O’Connor z basom, je že začela svoj nastop hitro in ga potem dobro uro, z dodatnim bisom, držala v istem tempu. Jesse izza svojih brkov ter sončnih očal preprosto izžareva karizmo, ki se ji je težko upreti, benda pa s svojimi ritmi zvočno podobo, kjer je nemogoče stati pri miru. Gre za preprost, prvinski rokenrol, čisti užitek in hedonizem podkrepljen z dvema kitarama, basom in bobni ter gotovo s kakšno tako tekočo kot tudi kadečo opojnostjo, saj nam je Jesse sredi koncerta prostodušno priznal, da takšne trave, kot jo je tukaj, ni kadil še nikjer.

Čeprav so nas EoDM popeljali preko vseh treh albumov s komadi kot Cherry Cola, Wannabe in L.A., I Only Want You … pa je največji odziv publike doživel na začetku bisa, ko je Jesse najprej sam, nakar se mu je hitro pridružil še preostanek benda, odigral predelavo Stonesov Brown Sugar, kar vsekakor kaže na to, da EoDM med našo publiko vseeno že niso toliko zelo znani kot ponarodele popevke rokenrol legend. So se pa s sredinim koncertom vsekakor zapisali v marsikatera srca kot bend, ki ga bo potrebno še kdaj ujeti na kakem izmed njihovih izbruhov uživaštva in energije. Če povzamem legendo rokenrola Loua Reeda, preprosto ne moreš sesuti dveh kitar, bobna in basa.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.