Ko imamo tri srca in je eden rezerviran za vse ostale … – 2Foot Yard

2_foot_yards_02

Ljubljana / Klub Cankarjevega doma
17. 3. 2009

Dobra prizorišča za dogodek vedno nekaj pomenijo; sicer niso najpomembnejša, a zanemariti jih ne sme nihče. Tudi srednjeveški premični oder, elizabetinsko gledališče ali baročni škatlasti oder so na poseben način vedno definirali odnos med gledalci/poslušalci in nastopajočimi. Prav tako oder v klubu Cankarjevega doma, ki je še vedno premalo izkoriščen, daje s pogledom na mestno panoramo Ljubljane – pa ne da bi bila Ljubljana kakšno dih jemajoče mesto – odlično mesto kontemplacije, na katerem v sklopu cankarjanskih torkov nastopajo domače in tuje glasbene skupine. Poseben odnos med poslušalci v dvorani in Carla Kihlstedt Triom 2Foot Yard se je vzpostavil prav zaradi prostora, v katerem glasbeniki začutijo, da so lahko sproščeni, celo iskreni, ljudje pa se večinoma brez težav odzivajo spontano z vzkliki. Bližina ljudi in odra lahko celo ustvari celoten koncert.

Zato je bil nastop violinistke in skladateljice Carle Kihlstedt z Mariko Hughes na violončelu in Shazmadom Ismailyjem na bobnih in s kitaro še toliko bolj sproščen. Koncert ni bil simpatičen in uspešen samo zaradi zmanjšane distance med umetnikom in konzumentom, ampak je bil prikaz domišljenega muziciranja, ki je z nenavadno kombinacijo inštrumentov hotel doseči vtis »alternativnega popa« ali celo pop-rocka. V Sloveniji – in širše – je Carla Kihlstedt zelo priljubljena umetnica; prvič zato, ker so si jo glasbeni sladokusci zapomnili po muziciranju v Mr. Bungle Mika Pattona, še bolj pa po raznih sodelovanjih z izkušenimi, velikimi imeni svetovne glasbe (npr. v Cosa Bravi ali Tin Hatu). Njeno najbolj nenavadno različico najdemo pri »projektu« Sleepytime Gorilla Museum, medtem ko je 2Foot Yard še en kanal za izražanje njene glasbene inventivnosti. Marsikakšnemu oboževalcu je še posebej zaigralo srce, ko je z milim glasom zapela, da ima tri srca – gotovo se kakšen prost še najde …

2Foot Yard umetniško ustvarja z besedili, ki jih pojeta Carla Kihlstedt in Marika Hughes, in preigravanjem preprostih in zapletenih, nepredvidljivih glasbenih struktur. Spevne melodije, ki so jih ubrali na začetku koncerta, so razvajala ušesa s stopnjujočim ritmom violončela, nenadnih in silovitih vstopov violine (vlogi inštrumentov pa sta se nenehno menjali) in odločnim posredovanjem bobnov, z občasnim dodatkom kakega razpotegnjenega, ritmičnega kitarskega vložka. Njihova besedila govorijo o raznovrstnem svetu, v katerem samoumevne stvari niso več take, kakor smo se jih navadili predstavljati – gravitacija je že ena od takih stvari. Besede si je trio sposodil tudi pri ee cummingsu (sic!), kar je še dodaten dokaz, da ima tekstualna razsežnost glasbe prav posebno vlogo. Seveda pa je enako pomembno tudi muziciranje, ki se je od začetnih spevnih ritmov počasi premikal razgibanosti zapletenih glasbenih vijug; nekatere so zelo spominjale na bravuroze Mr. Bungle, druge na prikrit vpliv Johna Zorna – trio je svoj prvi album izdal pri Tzadiku –, tretje pa so bile samosvoje, samo tufutjardovske.

Simpatičen nastop bi bil še boljši, če bi zapletene glasbene strukture, ki so jih razvili s prepletanjem in dopolnjevanjem inštrumentov, razvili v spontano improvizacijo; tako pa so tik pred izbruhom čiste glasbene energije muziko vračali v ritmične tirnice in sledili klasični zgradbi, razvijanju teme, ponavljanju ipd. To ni slabost tega koncerta, toda Carla Kihlstedt 2Foot Yard bi bil verjetno zmožen še večjih zvočnih eksperimentov.

Trio se je vpisal v še en odličen večer torkov v Cankarjevem domu. Z osebnim pristopom, jasno izraženim sporočilom, ki pa se ni moglo izogniti kritiki Busheve administracije in upanju v odrešenika Obama, in mojstrskim obvladovanjem inštrumentov, od katerih se je razlegala ušesom prijetna glasba in hkrati disonanca, je trio osvojil srca poslušalcev. To pa je ne nazadnje najbolj pomembno.

Tekst: Andrej Koritnik
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.