Islands v Sub Subu

islands_wcsan_01

Ljubljana / Sub Sub
18.2.2009

Kar se tiče glasbenega dogajanja, je Ljubljana pravzaprav bolj uboga, še posebej, če se ozremo po večjih koncertih, ki smo jih videli zadnje čase v naši prestolnici. Je pa zato veliko močnejša klubska scena, ki je tako po koncertih kot tudi po poslušalstvu precej pestra. Zadnje čase se kot spodoben klub vse bolj uveljavlja tud SubSub in skrajni čas je že bil, da tudi sam spoznam klub in tako sem izkoristil priliko ter se odpravil na koncert kanadskih Islands.

A najprej je oder zavzela trojica, ki se skriva za imenom We Can’t Sleep At Night. Moram priznati, da me mladci iz Trbovelj s svojo energičnostjo kot tudi s sproščeno zajebancijo vedno znova očarajo in da so vsakokrat, ko jih imam priložnost videti, po mojem štetju je bilo to tretjič, vedno bolj uigrani in da na svoji poti napredujejo z velikimi koraki. Zbrani so v klasični zasedbi, tako da boben in bas tvorita trdno podlago za kitaro, ki se iz večinoma trdega, distorziranega zvoka tu in tam sprehodi v čisto preproste, skorajda otroške ritme, kot da bi s kakim prstom še vedno ostala v peskovniku. Svoj nastop znajo nadgraditi z obilico humorja in ironije, ki preveva tudi njihova besedila, kolikor se jih da razumeti, a po drugi strani vokal čisto lepo leže v celoten okvir kaotičnosti in anarhičnosti, ki je značilen za WCSAT. Skupina znotraj rock in punk obrazcev išče raznolikost, kar jim zelo dobro uspeva saj so komadi razgibani in se ne ujamejo v monotonost in ponavljanje, čeprav gre v osnovi za oster rokenrol. Kot predskupina so na noge uspeli dobršen del poslušalstva in očitno je, da se vedno bolj uveljavljajo na glasbeni sceni in da postajajo razpoznavni med občinstvom. Tokrat so v slabi uri predstavili tako material s prvenca, ki so ga poimenovali kar po skupini (kako nenavadno), kot tudi komade, ki jih nameravajo po besedah basista izdati prihodnji mesec na novem studijskem albumu, ki ga spodaj podpisani z nestrpnostjo pričakuje.

Malce drugačen pristop do glasbe so si izbrali Islands, glavne zvezde večera, ki se ravnokar mudijo na turneji po Evropi. Islands naj bi Nick Throburn in Jamie Thompson ustanovila pod vplivom Paula Simona in njegovega v osemdesetih leti nadvse uspešnega albuma Graceland. Kakšne posebne vzporednice med Gracelandom, ki ga je Paul Simon zgradil na nekaj zelo poslušljivih pop komadih ter godbo, ki jo je močno zaznamovala afriška, predvsem senegalska godba, in Islands, vsaj to kar sem videl in poslušal, sam osebno ne opazim, razen če slednji hlepijo po svetovni slavi in popularnosti, ki jo je dosegel Paul Simon. Kakorkoli že, v sredo so nas Islands iz začetnega psihedeličnega vzdušja popeljali do, kot se je izrazil pevec zasedbe, evrovizijske popevke. Roko na srce, zaključek njihovega nastopa je bil še vedno daleč od Ruslane, Lordov ali kakega še bolj bizarnega produkta evrošova, a nekaj njihovih komadov bi si brez večjih težav lahko zamislil kot Popevko tedna na Valu 202. Sam nastop je, če primerjam s tistim, kar sem imel priložnost poslušati pred koncertom, zvenel veliko ostrejši, tako da je psihedeličnost v njihovi glasbi tako prišla veliko bolj do izraza. Predvsem Arm’s Way deluje zelo izpiljeno in vsaj po mojem mnenju zelo primeren za širše radijsko in predvsem televizijsko ter internetno občinstvo, medtem ko se na odru skupina veliko bolj razživi in nam postreže z zanimivo mešanico psihedeljie, s katero so začeli koncert in ga počasi popeljali v bolj pop rock vode in na koncu zaključili z evrovizijskimi toni. Skupini je uspelo na zelo razgiban način, ki je marsikoga izmed poslušalstva, vsaj v prvih vrstah, skozi koncert držal v nekakšnem nihanju med transom in navdušenim poskakovanjem, predstaviti večino materiala z dveh albumov, ki so jih do sedaj izdali, po odzivih publike, ter tudi po obisku ki je presegel moja pričakovanja, da skupina v naših logih vsekakor ni neznanka. Kar nekaj izmed prisotnih je že po prvih taktih prepoznalo najbolj poznane komade kot The Arm, Creeper in Kids Don’t Know Shit, pevec, pa je proti koncu koncerta poskrbel tudi za dodatno navdušenje, ko se je sprehodil med zbranim občinstvom, čeprav bi morda lahko to storil že kake pol ure preje in s tem morda vzpostavil še bolj neposreden odnos s publiko.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki: