Last Day Here v Cvetličarni

Diyala

Diyala

Sreda, 28. januar 2009
Ljubljana, Cvetličarna Mediapark
 
Celjski Last Day Here so že od lanskega poletja na svoji spletni strani obljubljali prvi videospot, v zadnjem mesecu pa so obljube prešle v napoved premiere spota s spremljajočim koncertom, polnim presenečenj, v ljubljanski Cvetličarni. Precej drzna izbira prizorišča za band, ki je doslej koncertiral po malih slovenskih klubih.
Pred koncertom se je sicer res zdelo, da bo prostor ostal bolj ali manj prazen, saj se je večina ljudi zadrževala za šankom in zunaj ob svojih tobačnih razvadah, vendar je, ob deveti uri, ko se je koncert začel, prizorišče postalo ravno prav polno, da ni nikjer zevala praznina.
 
Koncert je začela Diyala, sprva sama, kasneje je v družbi glavnega banda večera izvedla njihovo Hide. Precej nenavaden a zanimiv duet je napovedal še več presenečenj. Ob Never Coming Around se je bandu na odru pridružila mažoretka, nastopili so Dweal, ob This Time je Mohorja na bobnih zamenjal Marko Soršak (Elvis Jackson).
 
Inmate, band, ki je Last Day Here spremljal na turneji po Sloveniji, je predstavil novega pevca. Glede na to, da smo bili deležni le enega komada z njihove strani, je težko dati neko pravo oceno, vendar je za moj okus vokal premalo odločen, neprepoznaven in vsebuje praktično edino značilnost vokala, ki je ne prenesem – vibrato. A ker mi je njihova glasba sicer všeč, jim dam še kakšno možnost.
 
Med koncertom smo doživeli tudi premiero spota z obveznim »Making of« pred njim. Izjava režiserja Perice, da je skušal ujeti energijo, ki jo band izžareva na živih nastopih, kar dobro opiše spot. Prvi spot mora po mojem mnenju predstaviti band v luči ki ga najbolje prikaže in Saved From Falling naredi prav to.
 
Akustični del koncerta je bil zame največje presenečenje. Nekako si nisem znala predstavljati, kako bi glasba Last Day Here zvenela brez visokih kitarskih zvokov, ki jih lahko iz strun izvabimo samo s pomočjo efektov. Za to je tokrat poskrbela oboa, akustične kitare so bile le ozadje, posebno atmosfero je dodal klavir, Markov močan vokal pa je s petjem v harmoniji omehčal Matjaž, pevec Dweal. Na odru se je zasedbi za Saved From Falling pridružil še en presenetljiv instrument – lutnja (!) vokalno pa je priskočila na pomoč še Mojca (Obduction). Odličen, drugačen duet. Predvsem zato, ker Mojca nima tipičnega punčkastega vokala, ki bi bil le v funkciji kontrasta moškemu glasu.
 
Zadnji del koncerta je bil v znamenju priredb. Rockstar Nickelback, s katerimi nekateri Last Day Here tako radi primerjajo, Killing in the Name, Satisfaction, Sweet Child O’mine z Urško (Billysi) pa Here I Go Again (Whitesnake) in Jump (Van Halen) so dokončno v gibanje spravili tudi tiste, ki so dotlej pri miru srkali pivo.
 
Energija na koncertu je bila torej tista prava, občinstvo navdušeno. A vse ni bilo perfektno. Napovedovalca, ki sta nekajkrat med koncertom zasedla oder, sta nas nagovarjala v angleščini. Brez potrebe – tako napovedovalca, kot angleščina. Kot negativno je enostavno treba izpostaviti pavze. Dolge. In veliko njih. Najbrž bi se jim, z bolj logično razporeditvijo gostov, lahko izognili.
 
Vendar. Organizirati koncert s tako velikim številom nastopajočih je moral biti precejšen zalogaj. Kljub nekaj kiksom, bo to gotovo eden koncertov, ki si jih bom letos zapomnila – najbrž zaradi akustičnega dela.
 
Tekst: MojcA SelaK
 Foto: Žiga Lovšin

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.