Labodje jezero ob kokicah

swans_lake

Ljubljana / Hala Tivoli
23. 1. 2009
Vstopnina: 35 / 45 / 49 €
 
Ob 300. obletnici mesta Sankt Petersburg je s predstavo Labodje jezero v Ljubljani gostoval St. Petersburški državni balet na ledu. Neklasična izvedba klasičnega dela velikana ruske glasbe Petra Iljiča Čajkovskega je prijetno popestrila kulturno ponudbo prestolnice, gledalce pa privabila od blizu in daleč.
Izvedba baleta na ledu je zanimiva sama po sebi, vendar pa klasična in vsem dobro poznana ljubezenska zgodba med Odette in Sigfriedom zahteva inovativno režijo. Odprti konec – tokrat se je zgodba za zaljubljenca končala srečno – sicer dopušča nekaj ustvarjalne svobode, kljub temu pa omenjeno dejstvo polaga dobršen del bremena na drsalce. Tehnično odlična izvedba sicer vrhunske drsalne zasedba je bila prepričljiva, kustomografija primerno izbrana; pogrešali smo edinole malo več domišljije pri osvetlitvi. Ob minimalistični scenografiji se je koreografija zelo všečno zlila z glasbo Čajkovskega, s solističnimi figurami so glavni protagonisti (že omenjena Odette ter Sigfried, Rothbart, velja še izpostaviti dvornega norca) nadgradili vzvišene predstave spremljevalnih drsalcev.
Na žalost gledalcem vsega tega ni bilo mogoče doživeti tako kot bi lahko in kot bi morali, saj je bilo organizacijskih pomanjkljivosti kar nekaj. Debato o primernosti Hale Tivoli za videno predstavo bomo raje kar izpustili, zato pa naj povemo da o dvignjenem parterju ni bilo ne duha ne sluha. T.i. VIP tribuna je tako postala skoraj najslabša možna izbira, saj so gledalci od tam gledali na nastopajoče od spodaj navzgor (predstavljajte si, da sedite v zadnji vrsti). To je pa bil tudi vzrok čisto upravičene nejevolje in jeze obiskovalcev na fotografe, ki smo prvih 10 minut predstave stali praktično v vidnem polju prve vrste – ne po naši krivdi. To se ljudem, ki za ogled predstave plačajo največ, ne bi smelo zgoditi. Potem so pa še tu malenkosti, kot so manjkajoči gledališki list (sicer so ga prodajali!?!, kot sem opazil ob odhodu), zgodba o zvoku (med odmorom sem se presedel) v Tivoluju pa ima že dolgo brado.
Svoje pa so dodali še obiskovalci sami. Za hrup so zaradi zamud praktično skozi celotno predstavo skrbeli kar sami, da ne omenjam konstantega pogovarjanja, pika na i pa je bil prodajalec kokic (nesrečnik sicer ni nič kriv), katerega obiska so bili mnogi veseli. Če otrokom tega ne moremo zameriti, pa bi se morali nad dodatano ponudbo zamisliti organizatorji; predvsem v smislu spoštovanja, ki ga to dejanje izkazuje nastopajočim. Čeprav se nad tem po drugi strani sploh ne bi smeli čuditi: vrednote, norme in rituali danes niso več fiksni ter vezani na klasične institucije in družbene kategorije, kot so bili nekoč. Zato je so-obstoj klasične elitne umetniške forme (ki je v konkretnem primeru v vsebini dedič carske, v formi pa sovjetke, Rusije), posrednovane v športni dvorani, in množičnega kulturnega elementa kot so kokice (čisto naključno gre za enega izmed elementov, ki so prisotni v stereotipnem ameriškem načinu kulturne potrošnje) sploh možen. In s tem ni popolnoma nič narobe.
Kakorkoli že, organizatorjem gredo pohvale, da so ruske umetnike sploh pripeljali v Slovenijo in na ta način obogatili kulturno ponudbo pri nas. St. Petersburški državni balet je svoj sloves upravičil in gledalci so lahko, kljub omenjenim organizacijskim lapsusom, šli domov zadovoljni.
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.