Brlee legenda in bravo naši

Marshall 1

Marshall Jefferson, Escape/Celje,

23. januar 2009, vstopnina: do polnoči:10€, z letakom:8€, po polnoči:12€,

vzdušje: od mlačnega k ekstatičnemu

Tokrat bi morali opevati legendo drugega imena, kot je tista v naslovu. Starosto čikaškega house-a, Marshalla Jeffersona, smo slišali drugič in obakrat v Escape-u. Prvič je bil glasbeno dober, vendar hladen, kot špricer. Vseeno nas je zamikalo, da ga slišimo še v drugo.

Obiskovalcev se ni trlo, vendar jih je bilo dovolj, da ni bilo očitne praznine. Začela sta  Matt the housefox in Davide Manali, ki sta sledila začrtanemu oldies goldies okvirju in ustvarila krasno vzdušje. Število obiskovalcev se je večalo, prav vsi so plesali in to je pomenilo res uspešen začetek. Nato je mešalko prevzela zvezda večera. Komaj prepoznavna, saj je v dveh letih očitno izgubila kar nekaj kilogramov in zamenjala stil oblačenja. Iz temne klasike je Marshall presedlal na pisano hip hop opravo z obvezno šilt kapo. Glasbeno nas je razočaral predvsem zato, ker je naredil nekaj prav začetniških napak. Najprej to, da mu večkrat tekom seta ni uspelo ujeti ritma, kar je za DJ-ja z nekaj desetletji izkušenj, domala nepredstavljivo. Sumimo, da ima težave tipa Frankie Wilde iz filma It’s all gone Pete Tong ali pa je bilo krivo kaj povsem drugega. Odvrtel je sicer nekaj tipičnih zlatih komadov in jih pomešal med nekatere manj znane, vsi so bili zelo melodični, vokalni, kot se oldies goldies paleti pritiče. V nasprotju z nastopom leta 2006, je bil tokrat Marshall zelo dobre volje in se je očitno zabaval, če ne bi kar nekaj komadov sestavil tako, da je ritem »tolkel mimo«, bi ga najverjetneje pohvalili, zdaj pa ga bolj težko. Ni bil slab, nikakor pa ni bil odličen.

Na srečo pa je bila odličnost partija drugje in sicer v Brlee in Onix tandemu. Ko sta prevzela krmilo, se je energija dvignila in plesišče je takoj završalo. Od tistega trenutka dalje lahko govorimo le še o odličnost. Čeprav se nista strogo držala oldies goldies načela in jih je zaneslo v druge vode, sta uspela pričarati tisto, česar Marshallu ni uspelo. Knights of jaguar, Air conditionne, Silence in podobni komadi so zveneli naravnost ekstatično. Ko je za mešalko ostal Brlee sam(tokrat brez njegovega »zaščitnega znaka«, šilt kape, da smo ga komaj prepoznali), sem podoživela tisto noč v Casablanci, ko nas je prvič po nekaj letih hitrih odhodov domov na plesišču obdržal do 9. ure zjutraj. In vem, da bi bilo tokrat enako, če ne bi neizprosni šefi začeli okoli 6. ure prižigati luči in nas naganjati domov. Brlee se je že poslovil, a plesišče se ni hotelo sprazniti. Vzkliki, žvižgi in ploskanje so odmevali dovolj glasno, da je zavrtel še nekaj komadov, dokler niso »ta glavni« potegnili črto pod dogodkom.

Naše gore list ima kljub veliko krajši kilometrini od glavnega akterja, vse kvalitete legende in samo upamo lahko, da bo ostal na začrtani poti. Ne smemo pozabiti tudi na starosto house scene, MC-ja Alexa Donatija, ki je s svojim značilnim glasom in stilom popestril celotno dogajanje.

Čeprav je malce razočaral tisti, zaradi katerega smo prišli, so povsem navdušili vsi ostali, ki smo jih označili za naše in vsekakor bi nam bilo zeeeeloooooo žal, če bi dogodek v Escape-u zamudili. Klub še vedno ima tisto nekaj, da se lahko imaš odlično, tudi če je obiskovalcev nekaj manj in obisk toplo priporočamo. Kar se ostalega tiče pa naši:Marshall, ena nula…za naše!

Tekst: Barbara P.
Foto: Nina, Ivika

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.