Uriah Heep v Hali Tivoli

uriah_heep_tide_11

Ljubljana / Hala Tivoli
13.12.2008
Vstopnica: 35 €
Obiskovalcev: slabih 600 ljudi

Velikani Uriah Heep so mi sicer že dneve pred koncertom vzbujali vprašanja – iti ali ne iti??? Ker sem sam tudi čustveno in še globje vezan na ta band, sem se vseeno toplo oblekel in šel v zvočno sporno dvorano Hale Tivoli. Kot predskupino smo lahko gledali odlične Tide. Uriah heep so s koncertom v Ljubljani končali svojo devet mesecev dolgo svetovno turnejo, na kateri so predstavljali novo ploščo Wake the Sleeper.

Vedno se počutim toplo (in varno), ko grem na koncert, na katerega po defaultu hodijo starejši – tisti pravi rockerji, povlečeni iz naftalina. Prvo presenečenje je bila postavitev odra v dvorani, saj je le ta bil postavljen podolgem. Občutek sedeti na tribuni in gledati ‘en face’ na oder sicer ni sporen, mi je pa bil do takrat malo tuj in nevsakdanji. Mogoče pa nam ta postavitev nudi kaj boljši zvok v dvorani?

Akademskih deset minut po osmi uri so na oder stopili Tide in suvereno odigrali svoj repertoar – na temu koncertu jim je bilo namenjeno celih 45 minut!!! Dvorana, v kateri je bilo takrat okoli 350 ljudi, je segrela svoje prečno-progasto mišičje šele po četrtem komadu, ko je bendu tudi namenila aplavz. Tukaj bi rad bil malo pameten – bandi so na odru, ker so zabavljači, igrajo za vas… in logično je, da kasneje pričakujejo kak support od publike. V Sloveniji je stanje ravno obratno – band bi kasneje moral ploskati publiki, ker so prišli in jim ne mečejo polnih piksen v glavo. Vrnimo se h koncertu…. Zmotilo me je preveč glavne kitare, ki je z lahkoto skrivala ostali instrumental, na splošno pa je bila zvočna slika Tide-ov dobra (beri: presenetljivo dobra!). Tide znajo na trenutke biti malo moreči, to pa dobro kompenzirajo z vmesnimi vložki odlično reklamiranih singlov (Urge) in priredb (My Generation). Izvedba za štiri, vendar le zato, ker sem Tide gledal pred slabimi tremi tedni v klubskem ozračju, kjer so si z levo roko prislužili desetko.

Po nastopih predskupin sledijo pregovorno dolge pavze, preden se ugasnejo luči za headlinerje. Uriah Heep danes veljajo za starce med glasbeniki, vendar hoja in vibe, ki ga oddajajo, tega ne izda. Govorimo o bandu in koncertu, katerega naj ne bi zamudil, vendar po samem eventu odideš domov na pol zadovoljen – in to je bil eden od tistih… Na zadnjem koncertu na svetovni turneji je band izbral ravno Ljubljano. Bo besedah pevca se ne obremenjujejo s Heep standardi in so na ta koncert prišli predstaviti celotno aktualno ploščo Wake the Sleeper. V temu seveda nič spornega, saj je nova plošča resnično dobra. Tukaj pa se začnejo verižne težave. Značilen zvok tistega obdobja, ko ti Hammond prebada ušesa, ko ti markantne kitarske solaže dvigujejo dlake… vsega tega ni bilo. Zvok je bil prekleto dvodimenzionalen, vokal Bernieja Shawa se je izgubljal in ga na trenutke ni bilo nikjer. Ko je pevec malo ‘pritisnil’, potem je bil tukaj nekje v dvorani, pa še vedno zelo tanek in neprezenten. Kot je rekel moj spremljevalec (glasbeni kolega JT) tisto noč: Mater, kitare so brez žmohta!!!

Nesporen je bil tukaj sicer band, ki je na odru vitalen in prepričljiv. Mick Box je letom vedno dobro kljuboval, ostali del ekipe pa tudi ni ravno tog in okoren. Prvič se mi je tudi zgodilo, da sem med koncertom skoraj zaspal… pač, prepričati me je treba z zvokom, z repertoarjem, z nastopom in še čim. Tega vsega tukaj ni bilo. Nova plošča sicer dobro živi na odru in jo band tudi dobro prezentira. V klasikah je tega sicer manj, odigrane pa so plehko in imajo same sebi namen. Nočem kritizirat ikone kot so Uriah Heep, vendar si jih srčno želim videti v kaki boljši luči, v boljši dvorani in predvsem z boljšim zvokom. Ko sem omenil v boljši luči – tudi ta je bila bolj borna!
Pričakoval sem boljši vokalni nastop, vokal pa je bil najslabši člen banda – od vokala kova Uriah Heep pričakujem nespornega zmagovalca odra, ki z vokalno prezenco in prepričljivostjo ubije kančke dvomov v trenutku. Glede na dejstvo, da zelo dobro poznam bivše delo skupine, je ta pevec ne tako dober izbor.

Edino, kar je ostalo od banda izpred trideset let, so bili spremljevalni vokali – le ti so bili ubrani in v kombinaciji z glavnim vokalom tisti pravi in rockerski. Poje namreč ves band in tu pa tam odnese kak prehud ovinek za glavni vokal. Koncert Uriah Heep se mora končati z zimzeleno Lady in Black – in se tudi je! Zimzelenček, ki hodi vštric s komadi, kot to Smoke on the Water, Paranoid in ostalimi je bil krasna popotnica skupine v leto 2009.

Naj zaključim s krajšo filozofijo, kako si predstavljam slovensko glasbeno sceno, povprečnega poslušalca… Ko se na koncertu, kot je ta, zbere slabih 600 ljudi, mora v deželi Danski nekaj prekleto smrdeti. Tukaj ne bi smela biti ovira niti slaba reklama. Koncert, ki bi moral biti apriori dobro obiskan, je ‘zahtevna’ slovenska publika ignorirala, razen starih prdcev, ki še vedno vedo kaj je ‘muska’. Predlagam generacijski mrk, kar se koncertov tiče, poslušanja zgolj vinilnih plošč, namesto geografije Hammondgrafijo in verouka zgodovino rocka od 1963 dalje… Absolutno prepoved poneumljenih glasbenih destruktov…veste kaj mislim???

Na kratko: ”Kaj folku ni jasn’, da je kratka kikla pasala sam Janis Joplin??”

Tekst: Dragan Babuder
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: