Jamie Saft Trio preigrava Boba Dylana in Johna Zorna

1

1

Ljubljana / Klub CD
2. 12. 2008

Cankarjevi torki so načeloma profilirani večeri za ljubitelje jazzovske glasbe – ali jazzovskih godb, kakor bi morali v množini reči pravilno po kritiško. Doslej je bilo v prenovljenem klubu, od koder se skozi velikanska okna odpira urbani razgled, v katerem menda izjemno uživa Elliott Sharp in vsi za njim, veliko izjemnih, s čisto glasbeno energijo napolnjenih koncertov.

Prav tako se je zgodilo na deževni torek, dan pred Prešernovim rojstnim dnevom in dnevom kulture, da so se v Ljubljani oglasili glasbeniki, ki v spirali neodvisne, a izjemne glasbene ustvarjalnosti sodobnih Združenih držav zastopajo barve posebnega glasbenega izraza, ki se premika od harmoničnih do prelomljenih ritmov; od milozvočne spevnosti do divjih improvizatorskih eksperimentov. Še kakšno nasprotje bi lahko našli v glasbi, ki jo sklada, na primer, John Zorn, pa tudi glasbeniki, ki pri založbi Tzadik izdajajo svoje plošče.

Jamie Saft je mojster klaviature in multiinštumentalist (igra klavir, orgle, analogni sintetizator, bas kitaro in slidekitaro/havajsko kitaro); za svoja mlada leta je dosegel veliko. Sodi med glasbenike, ki ne pripadajo le eni skupini in eni glasbi, ampak prisega na projekte v raznoterih umetniških postavitvah. Njegovo dojemanje glasbe je gotovo zaznamoval skladatelj in glasbenik John Zorn, o katerem je slišati, da kmalu spet prihaja pod Alpe, zato se je v Cankarjevem domu njegov trio, v katerem na kontrabas muzicira Greg Cohhen in na bobnih od komada do komada vedno bolj razpoloženi bobnar Ben Perowsky, posvetil izvedbi nekaterih Zornovih kompozicij; prepletel pa ga je s predelavami poezije in glasbe Boba Dylana. Saft je s velikim obvladovanjem klavirja (in tudi drugih izraznih možnosti, kot je, na primer, neposredno igranje na strune) zaplaval v nežno in tenkočutno interpretacijo na videz harmoničnih, stopnjujočih in ponavljajočih se ritmov; na pol jazzovsko pa sta ga dopolnjevala še njegova muzično usklajena kolega.

Izjemna odlika izvajanja Jamie Saft Tria pa se je pokazala skoraj pri vsaki izvedbi, ko je enega ali več glasbenikov zaneslo v spontano improvizacijo; Zornova glasba, ki jo je trio že posnel v studiu, in je poslušalstvo sentimentalno spomnila na projekte Masade ali Električne Masade (tudi iz Gallusove dvorane), se je v interpretaciji tria prelevila v odlično izvedbo. Sklepna pesem, znamenita The Ballad of a Thin Man Boba Dylana, ki je navdihovala glasbenike že od Belega albuma (White album) Beatlesov dalje, je v tretjem bisu opomnila na zgodbo znamenitega gospoda Jonesa – in na vse interpretativne možnosti te globoke pesmi. Škoda je le, da je – tako kot v izvirni zasebi – ni odpel Mike Patton.

Koncert Jamie Saft Tria je bil elegantni sprehod skozi Zornovo in Dylanovo glasbo, prijeten za ušesa, izzivalen v drobnih eksperimentih, ki so jih zmožni glasbeniki Saftovega kova. Splošni vtis: izjemen!

Tekst: Andrej Koritnik
Foto: 1-5 Jurij Bizjak
6-9 Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.