Chris Eckman – The Last Side of the Mountain

Chris Eckman – The Last Side of the Mountain

Chris Eckman – The Last Side of the Mountain

2008, Sanje
 
Sklep naključij je hotel, da sem prav zaradi te plošče vzljubil velikana slovenske pisane besede 20. stoletja, Edvarda Kocbeka. Možakar sicer ni neposredno povezan s ploščo Chrisa Eckmana, lahko pa slučaj iz prve povedi razumete kot znamenje širine in kvalitete, ki jo premore The Last Side of the Mountain.
 
Dalje mi je misli precej zaposlovalo tudi vprašanje, kako se naj poslušanja albuma sploh lotim. Dane Zajc kot referenčna točka za glasbenika ni novost, konec koncev se nanj pogosto opirajo kabarejske Čompe, če izpostavim le najbolj očiten primer. Da bi bilo zato mogoče pametno nekaj časa nameniti originalom in angleškim prevodom ter hkrati imeti v misli že znane priredbe, se mi je na prvo žogo zdela logična poteza. Vendar sem s časom to idejo opustil ter se odločiti album poslušati neodvisno, kot delo Chrisa Eckmana. Skladba, kljub lingvistični zanimivosti v slovenščini pesem (poem) – pesem (song), je vseeno nekaj drugega kot pesem.
 
Poleg besedil so mi na albumu izredno všeč aranžmaji. Eckmanov vokal – godala – zbor. Ob akustični in včasih intimno zadržani, včasih življenjsko intenzivni instrumentalni podlagi je glasbenikom uspelo besedam dati karakter ter ohraniti privlačnost in, benjaminovsko rečeno, avratičnost poezije. Eckman kot vokalist skladbam da mističnost, ki pritegne; prijateljica je temu rekla, da zveni preprosto seksi. Kaj pa vem.
 
Z Bells of a New Day poslušalec vstopi v življenje, kot ga je občutil človek, ki je vsaj z eno nogo zmeraj stal na zemlji. V svet pričakovanj, razočaranj, ljubezni. V svet strahu, negotovosti ter upanja – v življenje. Tako kot življenje tudi skladbe na albumu niso razporejene linearno, ampak se prosto gibljejo od občutka do občutka, od misli do misli, od besede do besede. Vse dokler se z Danetom Zajcem osebno ne izpojejo v Fragmentu. Spoštljivo do pesnika in do življenja.
 
Umetnost bi ga naj vseskozi lovila v vsej svoji popolnosti, ki mu pripada. Paradoksalnost procesa je v tem, da te popolnosti nikoli ne ujame. Podoba je potemtakem vedno le približek; Chrisu Eckmanu je s tem albumom uspel precej dostojen približek. Zrelo!
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.