Vlatko Stefanovski s herojem iz mladosti

vlatko_stefanovski_03

Ljubljana / Cankarjev dom / Gallusova dvorana
3. 11. 2008
Vstopnina: 15 / 18 / 21 / 24 €
 
Glasbeni opus Vlatka Stefanovskega je širok, saj se makedonski kitarist navdušuje nad številnimi žanri; jazzom, folkom, klasično glasbo, bluesom itd… Zato tudi ne preseneča sam način dela Stefanovskega, ki je bolj zavezano projektom kot pa trajnim zasedbam. Tokrat se je lotil bluesa in k sodelovanju privabil svojega mladnostniškega kitarskega heroja Jana Akkermana, na Hammond orglah pa ju poleg basista Djoka Maksimovskega in bobnarja Dejana Milosavljevića spremlja še Damir Imeri. Stefanovski je eden izmed meni zelo ljubih glasbenikov in tokrat sem ga spremljal že četrtič, po projektu Treta majka drugič v Cankarjevem domu. Nastop je tokrat razdelil na dva dela. Prvi je bil posvečen naslovnemu projektu Thunder From The Blue Sky, drugi pa makedonskemu bluesu oziroma skladbam iz časa Leb i Sol, Tria pa še Gipsy Song se je našla vmes.
 
Po uvodnih Hoochie Coochie Man ter Texas Flood se je nastopajočim na odru pridružil hudomušni Akkerman, ki je pomagal preigrati dobršen del omenjene plošče Thunder From The Blue Sky. Komunikacija med glasbeniki na odru je dodelana in profesionalna, vsak inštrument ima svoj čas in prostor, čeprav seveda izstopa Stefanovski. Akkerman pa se zelo všečno vključuje v zamišljen koncept, včasih preide v ospredje, vsekakor pa skupaj s Stefanovskim demonstrira zavidanja vredno obvladovanje kitare. Po objemu z gostiteljen se je Jan Akkerman poslovil z odra z zelo všečno in intimno izvedbo Amazing Grace. Drugi del nastopa pa je bil, izvzemši že omenjeno Gipsy Song ter Kao kakao, v celoti inštrumentalen. V njem smo sicer uživali v kitarskih vragolijah, vendar kot tak ni ponudil nič neznanega in novega. Če dodate še bis, je vse skupaj navrglo slabi 2 uri in pol kitarskega perfekcionizma.
 
Nastopu nimam kaj očitati, dobro domišljen je bil izveden resnično odlično in zato tudi stoječe ovacije na koncu niso izostale. Vendar sem bil nad Stefanovskim že mnogo bolj navdušen kot tokrat. Predvsem je bil neprepričljiv v osrednjem delu nastopa – bluesu. Stefanovski pač ni vokalist (oziroma je inštrumentalno tako superioren, da vokalno enostavno zbledi) in za bluesovske interpretacije mu manjka širina in globina. Zato trpi čutnost in neposrednost skladb, kar pa blues kot forma per se zahteva. In to se je na koncertu precej poznalo. Če pijete špricarje – kot plühki špricar s preveč mineralne vode.
 
Foto: Jurij Bizjak
 
 
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.