Salamandra Salamandra & Ivan Volarič Feo – Kava, čaj, kakav

Salamandra Salamandra & Ivan Volarič Feo -  Kava, čaj, kakav

Salamandra Salamandra & Ivan Volarič Feo – Kava, čaj, kakav

2008, Čadrg Records
 
Ime Ivan Volarič Feo mi je prvič padlo v ušesa na predavanjih na faksu, ko se je profesor spominjal najboljših časov Novega rocka. Po njegovi izbiri je bil to lajež Laibacha ter Duo zlatni zubi: Marko Brecelj in Ivan Volarič-Feo. Nasmeh pri izgovorjavi slednjega imena seveda ni izostal. Feo, letnik 1948, je literat in glasbenik, poleg sodelovanja z Brecljem pa si ga boste zapomnili kot krstnika skupine Buldožer, s slednjo je v začetku osemdesetih tudi aktivno sodeloval. Kasneje tudi lastna skupina – Feo & The Šmidts – vendar je Feo predvsem pesnik. Desperado Tonic Water je legendarna pesmiška zbirka – “najlepša jutra so zjutraj” – po njej je bil posnet tudi film Desperado Tonic (2004). Okrog njega pa legendaren štos: na filmski trak posneti porod in ga predvajati nazaj – “Marš u pizdu materinu”.
Če sem o Feotu poslušal na faksu ter bral na internetu, pa je Salamandra Salamandra ime mojega časa, natančneje sem se z njimi prvič srečal v živo na Klubskem maratonu v Murski Soboti. Druščina mi je ostala najbolj v spominu z za majhno razstavo glasbenih rekvizitov in pripomočkov, ki so jih postavili na oder ter nanje tudi godli. Pa tudi po nesrečniku, ki so ga vinske mušice zapeljale preblizu ene izmed mnogih Salamandrinih piščali, s čimer si je zaslužil predčasen odhod.
 
Opisana subjekta sta vsak po svoje patrona izven standardnih kalibrov. In taka je tudi plošča Kava, čaj, kakav. Če izvzamemo Starinske phe, ma ste hude, ki zveni kot uvod, bi jo lahko razdelili na dva dela. Prvi je progresivno-jazzovski, s kitarskimi solažami v prvem planu, melodičen in predvsem ujemljiv: Mala Sandra mala Sandra, 9. konfin, Suhi kašelj (težko pojasnim, ampak mene spominja na LA Woman od The Doors) in We Don’t Need Another Tito. Drugi del je bistveno bolj eksperimentalen in zvočno eklektičen; če hočete, tudi orkestralen in že skoraj filmski (Sara in riba). Večdimenzionalen. Vmes med obema deloma je pa skladba Lakota v Afriki, ki ploščo lomi: je hkrati manifestacija uvoda in njegov konec. In kot taka verjetno tudi najbižje (melodično in strukturno) povprečnemu, čeprav je to sila hlapljiva kategorija, poslušalcu. Znotraj opisane polarizacije je Feo. Po njegovi zaslugi plošča v prvi vrsti ni zgolj in le instrumentalna, njegov bisteni prispevek je pa ekspresionistični moment, ki ga ustvarja z vokalno interpretacijo. Vpeljava Fea je vsaj zanimiva in popestri sicer instrumentalno identiteto Salamandre.
 
Kava, čaj, kakavje zato zelo dvo-obrazna plošča; lahko bi ji tudi očitali, da nima hrbtenice. Vendar v kotekstu Salamandre Salamandre težko trdimo kaj takega, saj je njihov osnovni glasbeni izraz eklektičen, spremenljiv in težko opredeljiv. Zato je glasba kot taka zanimiva in drugačna od standardnih okvirjev. Kljub temu pa je plošča najboljša tam, kjer se jih na nek način še drži. Osebni favoriti: Lahkota v Afriki ter Nasvidenje.
 
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.