Prvaki post-rocka Mogwai v Aquariusu

The Twilight Sad

The Twilight Sad

Zagreb / Aquarius
13.11.2008
Zagrebški klub Aquarius je v četrtek gostil škotsko zasedbo Mogwai , ki že od druge polovice devetdesetih temu mestoma »uspavanemu« žanru daje heterogenost, razpoznavnost, izvirnost. Začeli so pred dobrimi desetimi leti v Glasgowu in hitro s svojim melodičnim hrupom prvenca Young Team razvili prepoznaven slog igranja. Strukture so tekom drugih izdaj, npr. Rock Action, Happy Songs For Happy People še dodatno digitalizirano razvejali ter predlani eksplodirali z njihovim doslej najostrejšim izdelkom Mr. Beast. Sedaj so se nekoliko umirjeni, a vseeno v njim lastnem izrazu, po 4 letih (ko so nastopili v Močvari) vrnili v Zagreb s šesto ploščo The Hawk Is Howling
Ker jim ne bi rad naredil krivice, naj takoj na začetku povem, da je glasbo Mogwai zelo težko ubesediti. Morda so besede pravzaprav odveč. Njim, na primer, so definitivno odveč, saj nam jih v živo niso posredovali niti v tistih komadih, kjer studijsko obstajajo. In če se sedaj zavijem v varovalo idioma, da imajo vsaka »ušesa« svojega malarja, lahko povem, da je koncert postregel s precejšnjim razočaranjem. Že prvi stik s samo grafiko albumov napeljuje k dejstvu, da gre za neverjetno vizualen bend, ki preko elektronskega in organskega zvokovja upodablja konceptualne slike, podobe, filmske pokrajine. Tokrat so se pač odločili za v estetskem smislu nevtralno zastavitev nastopa, kar skladbam ne daje nikakršnih konceptualnih povezav in rdeče niti. Poznavalci post rocka pa se boste verjetno strinjali z mano glede posledic pomanjkljive konceptualnosti v tem žanru, kar velikokrat botruje k uspavanosti in zdolgočasenosti. Če k temu dodamo še oder brez enega stojala za mikrofone (čeprav nemalo kateri komad vsebuje efektirane vokalne linije), je nekajkratna pahnjenost v dolgčas tako rekoč samo po sebi umevna. K pasivnosti je poleg manjka estetike prispeval tudi dokaj podpovprečen novi album The Hawk Is Howling, ki je povečini kakopak sestavljal setlisto. Nastop so odprli dokaj energično z zaključno skladbo najnovejšega albuma (The Precipice), ki se po triminutnem kitarskem poigravanju prelevi v hipnotične kitarske pejsaže ter takoj nadaljevali s klavirsko (verjetno najlepšo skladbo na albumu Mr. Beast) »simfonijo« Friend Of the Night. Nato so povečini sledile abstraktnosti in razmeroma enostavne strukture novega albuma, kot npr. izpovedna Scotland’s Shame ali I Love You, I’m Going to Blow Up Your School. Ni kaj, intrigantnih naslovov komadov se, kot katerikoli »vzorni« post-rock bend, ki da kaj nase, še kar predvidljivo držijo. To verjetno velja tudi za uvodno skladbo I’m Jim Morrison, I’m Dead najnovejšega albuma, ki postreže z zanimivim klavirskim introm in se kasneje razbohoti v pulsirajoči kitarski gmoti. Po polžje v maniri novega albuma so nadaljevali tudi s komadoma Thank You Space Expert in Helicon 1 in hkrati ignorirali skladbe, ki so z elektronskimi instalacijami kot ustvarjene za nastop v živo (npr. Daphne And The Brain ali že skoraj popovsko obarvana The Sun Smells Too Loud). K sreči so zadnjo četrtino nastopa rešili z dobesedno katarzičnim komadom Like Herod ter z enim izstopajočih komadov novega albuma Batcat, v bisu pa na moje navdušenje nadaljevali z melodičnim sintetizatorskim in elektronskim poigravanjem Hunted By a Freak ter koncert sklenili z najostrejšim komadom albuma Mr. Beast – We’re No Here. Po splošnem vtisu sodeč so Mogwai vsled estetske zadržanosti nastopa ter enostavnejših struktur novega albuma, ki so ga tokrat v živo pač preigravali, nekoliko razočarali. Iskrice oz. eksplozije, ki so jih nemalokrat »zanetili«, so pač večinoma bile plod prejšnjih albumov, v okviru katerih je skupina z elektronskim vpadi in efekti posegala izven žanrskih meja. To je tokrat v večji meri uspelo predskupini The Twilight Sad, ki so s spajanjem vokalov in kitarskega zvočnega zidu naravnost navdušili. Ne glede na kratko zgodovino benda jim lahko v okviru tega žanra napovemo svetlo prihodnost. 
Če še za konec povzamem pomenljivo izjavo foto Jurija ob koncu koncerta, ko je dejal, da »če tokratni Mogwai predstavljajo največ, kar se nam ima zgoditi v post-rock žanru, potem je to moj zadnji post-rock koncert«, bi lahko temu »kozmičnemu« bendu namenili zgolj kake tri zvezdice od petih.
Tekst: Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak
 

 

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.