Darkwood Dub v Menzi pri koritu

darwood dub (0)

Ljubljana / Menza pri koritu
21.11.2008

Po več kot 4 letih so nas »Darkvudi« znova obiskali in popestrili ljubljansko koncertno in klubovsko dogajanje. Najbrž se nas je večina prvič srečala z njihovo muziko pred približno šestimi leti, se pravi ob izidu njihovega najodmevnejšega izdelka Život počinje u 30-oj, ter šele naknadno stresala navdušenje nad takrat že pet let starim bendom, ki je takrat imel za sabo že štiri albume. Nato smo pobrskali še malo po preteklosti in odkrili zelo soliden Elektro pionir, verjetno pa vas ni veliko, ki bi iz naftalina ven potegnili in se navduševali nad punkoidno-garažno zastavljenim albumom Paramparčad, ki s sedanjim zvokom benda nima kaj veliko skupnega. Sedaj jih imajo za sabo že sedem, in s ta zadnjim (Jedinstvo) so nas obiskali v Menzi, odigravši približno, kot so sami napovedali v RŠ intervjuju, tri-petine skladb novega albuma. Pravzaprav se nikakor niso mogli uskladiti, ali bi odigrali tri-petine ali šest-desetin. Na koncu so si pač premislili, setlisto spremenili, jo postavili na glavo in odigrali pač 60% komadov novega albuma …

Ni kaj, treba jim je priznati, da so še zmeraj originalni, saj še po petnajstih letih in sedmih albumih vedo, kaj bi radi. Glede na to, da so sami postavili lastni studio (Elektro pionir), je očitno, da v svojo glasbo vlagajo veliko energije in sredstev, ki jih verjetno nimajo na pretek. Ob prvem, tokrat koncertnem, srečanju z novim albumom Jedinstvo lahko podobno kot za prejšnji album ocenim, da je neke vrste ljubezen na prvi posluh. Pričakovano so prehajali po alternativnih glasbenih formah ter vmes dodajali ščepce popa in kitarsko mestoma dokaj distorzirano podkrepljene izzvene. Ne smemo pa pozabiti niti na »hammond« orglice, ki jih v studijski verziji ni slišati v tolikšni maniri rezkih šumov in otožno pretanjenih hrupov. In po energiji lepo zapolnjene Menze sodeč bi lahko sklenili, da je publiki novi izdelek v živo bil zelo všeč in da še vedno niso pozabili zadnjega nastopa zasedbe v Gali Hali. Čeprav, kot ponavadi, ne gre samo za njihovo glasbo kot preplet duba, elektronike in pop-džeza. Gre za kritičen naboj devetdesetih, ki ga bend komunicira preko doživelega razpada Jugoslavije, v rahločutni kritiki ideologije in sistema kot takega. Devetdeseta kot prava mitologija, ki so jo sposobni razpoznati zgolj neposredni udeleženci posledic političnih »daytonskih rokovanj«, metanja jajc na TV medije, bombardiranja in represije, kar je marsikdaj velika inspiracija za marsikatero »kolotečino«. To so implicitne misli in sporočila, ki so jih Darkvudi v okviru komadov Kolotečina, O pustinji, Repetitor, Baobab, Zapremina tela, Vrtlog vira, Ispod reaktora, Nedaleko odavde in nenazadnje novih komadov Kilimandžaro, čekaj me tamo, Ženeva, Centrala… vtkali v stik s publiko, in to brez nekih na-pol-prisiljenih »dvigovanj rok«. Tekom dobrih dveh ur nastopa in njihove odkrite srčnosti (vsled dvakratnega bisa) je vsak bil nekako prepuščen svojemu domišljijskemu svetu, vendar je kljub temu prevladovalo »jedinstvo«. Darkvudi, i mi smo za jedinstvo.

Tekst: Milko Pečanić
Foto: Filip Rijavec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.