Al Di Meola v Cvetličarni

al_di_meola_01

Ljubljana / Cvetličarna
17.11.2008
Vstopnina: 35 / 40 €

Priznam, že od nekdaj sem bil nevoščljiv vrhunskim kitaristom. Medtem ko sem cedil sline nad njihovimi ročnimi spretnostmi, sem si sam lomil prste že pri osnovnih akordih, tako da je moja kitarska kariera kaj kmalu odšla po gobe, šest strun s trupom vred pa v Salomonov oglasnik.

Da nas je bilo v ponedeljek v Cvetličarni precej neuspešnih navdušencev, ne dvomim, verjamem pa, da si je prišlo pogledat rokohitrske sposobnosti Ala Di Meole tudi cvet še vedno navdušenih kitaristov, ki so uspešno prešli prve ovire na poti obvladovanja tega inštrumenta. Sicer sem bil zopet malo presenečen nad dokaj veliko množico poslušalstva, koneckoncev Al Di Meola med glasbenimi »nenavdušenci« le ni tako prepoznavno ime. A če vzameš v zakup dejstvo, da Al bolj redko hodi po naših krajih, potem takšne prilike le ne gre zamuditi.

Kot sem lahko ujel, ni dosti manjkalo, pa bi ljubljanska publika, zaradi zamude letala, ostala brez koncerta. Na srečo zamuda le ni bila nepremostljiva, tako da smo prisotni imeli možnost spremljati tudi tonsko vajo, ki je potem brez odmora prešla v koncert. Prve tri komade je bilo s strani odra sicer nekaj malega mahanja in signaliziranja tonskemu tehniku, a se je zvočna podoba kaj kmalu ustalila in mojster se je lahko posvetil svojemu delu. Sam koncert je potem stekel zelo gladko. Le kake trikrat si je med igranjem vzel nekaj malega odmora, da je malce pokomentiral komade, ki jih je igral, predstavil glasbenike, ki so ga spremljali, in si z nekom iz občinstva izmenjal trzalico, drugače pa je bila njegova koncentracija v celoti usmerjena na igranje. Kolikor mi je uspelo videti iz sredine dvorane, so njegovi prsti po vratu kitare drseli neverjetno mehko in na videz brez posebnega truda in med opazovanjem se kar nisem mogel znebiti primerjave z baletnimi koraki. Kar pa ne pomeni, da v samo igranje ni bilo vloženega veliko truda. Ne glede na to, ali je bilo njegovo igranje bolj razpoloženjsko pa tudi, ko si je na kitari privoščil stampedo zvoka, je bilo mogoče ujeti prav vsak ton, ki ga je Al izvabil iz koncertne kitare.

Čeprav sem v prvi plan postavil Di Meolo, tudi njegovi kompanjoni niso veliko zaostajali za njim. Ob sebi je imel odličnega harmonikarja Fausta Beccalossia, s katerim si je Al večkrat igraje podajal teme posameznih komadov, s čimer sta dosegla, da sta se inštrumenta med sabo dopolnjevala in tvorila strukturirano in kompleksno zvočno podobo, ki sta jo tolkalcu Gumbi Ortiz ter kitarist Peo Alfonsi še dodatno dopolnjevala. Skupina je delovala zelo usklajeno in prav nemogoče si je zamisliti vso zvočno podobo brez katerega izmed članov.

Na svojem zadnjem studijskem albumu Di Meola raziskuje Astorja Piazollo, velikana tango glasbe, s strani katerega je bil koncert v precejšnji meri zaznamovan (Double Concerto, Cafe 1930, Umbras). Seveda pa ni manjkala njegova avtorska glasba, med katerimi je največ navdušenja požela Mediterranean Sundance z legendarnega albuma Friday Night in San Francisco, a ker Paco De Lucia ni bil ravno v mestu na dotični večer, je njegovo mesto prevzel Fausto Beccalossia na harmoniki. Ker pa je ta večer prevladovala glasba italijanskega porekla, saj sta tako Meolove kot tudi Piazolove korenine segajo v Italijo, nam je Al v skladbi Cinema Paradiso predstavil še enega velikana sodobne, predvsem filmske glasbe, Ennia Morriconea, spomnil pa se je tudi na pri nas ne ravno poznanega italijanskega pevca Andrea Parodija.

Čeprav bi si takšen koncert veliko rajši zamislil v Križankah sredi avgusta, je bil Di Meola vsekakor eden viškov letošnje koncertne ponudbe v Ljubljani, ki pa jih na žalost ni bilo ravno v izobilju. Za vse, ki ste zamudili ponedeljkov koncert, pa ostaja upanje, da kje dobite njegov koncertni album La Melodia Live In Milano, ki ga je posnel letos poleti, ali pa, da ga ujamete na turneji konec marca ali začetek aprila, ko zopet pride v Evropo.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.