Tadej Vesenjak – “Bodi razmišljujoči kolešček”

Tadej Vesenjak – “Bodi razmišljujoči kolešček”

Tadej Vesenjak – “Bodi razmišljujoči kolešček”

Tadej Vesenjak nase opozarja z lucidnimi in domiselnimi metaforami, odpetimi v domačem, prkeškem narečju. Slednje sicer nehote napeljuje na primerjave z uveljavljenim godbenikom Iztokom Mlakarjem, vendar to velja le do določene mere. Vesenjak je vsekakor svojstven patron, ki se je odločil trdno nastaviti ogledalo družbi. Kaj in kdo se v njem razpozna je izpovedal na svojem prvencu Samo mrtve ribe plavajo s tokom!

Letos si izdal prvenec Samo mrtve ribe plavajo s tokom! Kako bi ga sam ocenil?

Pravzaprav so ti posnetki stari že kakšni dve leti, naredili smo jih v studiu Gutman. Produkcijo in miks mi je opravil prijatelj kot uslugo, zato se je tudi izdaja malo zavlekla. Zgodba gre takole, da sem dobil nek denar za studio in to je bilo vse kar sem takrat imel. Odločil sem se povabiti na snemanje par prijateljev, ki so poznali tako mene kot mojo glasbo. En teden pred snemanjem smo imeli vaje potem pa smo šli v studio in posneli pesmi. Več ali manj po sistemu: naredimo pesem – posnamemo. Ni bilo časa za kompliciranje, zato je na plošči neka prvinskost. Vedno bolj ko poslušam te skladbe, bolj so mi všeč. Teh devet skladb je posnetih s skupino, štiri pesmi so iz drugega studia, ena pa iz Izštekanih. 14 skladb je nek jagodni izbor, saj sem imel pripravljenih 18 skladb. Z izborom pesmi sem zadovoljen, zdi se mi da povede neko zgodbo. Tudi v avtu se album super posluša in pesmi gredo v uho. Dobro je izpadlo. Tudi odziv poslušalcev je pozitiven.

Naslov albuma je kot že rečeno Samo mrtve ribe plavajo s tokom! Koliko plavanja proti toku je bilo potrebno za realizacijo te plošče?

V bistvu sem moral največ narediti sam pri sebi. Moral sem ugotoviti, kaj se dogaja z menoj ter pri tem tudi opazovati okolico. Ta stavek je star kitajski pregovor in hkrati tudi nekakšen moj moto; če si mrtev si na mestu, ribe se gredo parit drugam.
Jaz nočem sugerirati k nekemu uporu, želim le da bi se vsak posameznik zavedal svojih želja in potreb. Če pa že tega ne pa vsaj tistega, česar si ne želi. Pa naj gre za materialni ali duhovni nivo. Da bi vsak posameznik imel neko svojo zgodbo, kar je v življenju tudi najbolj pomembno. Slediti svoji usodi pa tudi če ti pride na proti kaj slabega. Po navadi šele čez čas ugotovimo pravi pomen tega, te preizkušnje. V le-teh spoznavamo sami sebe. V življenju ni vedno vse super, vedno se ne cedi med in mleko. Pomembno je najti samega sebe, svoje talente in interese. Ne pa da ljudje počnejo nekaj samo zato, ker se njihov sosed s tem ukvarja. Na svetu nas je 6 ali 7 milijard ter prav toliko kemij, zgodb. Nikomur nočem nič sugerirati, rad pa bi držal neko ogledalo družbi. In pojem o tem kaj vidim v tem ogledalu.

Je naloga kantavtorjev držati ogledalo družbi?

Ni nujno. Vendar kantavtor ni pop glasbenik. Ti se držijo nekih trendov, tematika njihovih skladb je zabava. Prav tako kantavtor nima na voljo ritem mašin in drugih pripomočkov, kvečjemu kitaru. Njegovo edino orožje je besedilo. V bistvu smo kantavtorji nasledniki trubadurjev. Ti so bili potujoči glasbeniki, ki so peli o dogodkih s svojih potovanj. So pa vedeli tudi kritizirati. Pomembno je spodbujati k razmišljanju. Konec koncev smo vsi del motorja. Smo le koleščki, ki se vrtijo. Ampak človek bodi vsaj miselni kolešček, bodi razmišljujoči kolešček. Vrti se v svoji smeri in s svojim tempom. Bodi živa oseba, ne pa ovca. Mislim, da smo kantavtorji največji nasprotniki črednega nagona.

Svoje misli izražaš v prleščini. Je to del ideje o razmišljujočem koleščku ali gre za naravno izbiro?

Dva razloga sta, zakaj se izražam v prleščini. Prleščina je moja materinščina in kako se naj človek bolje izraža kot v materinščini. Zborne slovenščine sem se naučil šele v institucijah. Kasneje se mi je zato pojavil problem zapisovanja misli, saj nisem imel vizualnega stika s prleškim jezikom. Govorjenje in razmišlenje še gre, pisanje v prleščini pa sem moral šele razviti. Pa tu ne gre za noben lokal-patriotizem. V končni fazi je to najbolj pristen jezik, ki ga govorim. Saj je tudi knjižna slovenščina v resnici nek esperanto. Jezik, ki ga nihče v resnici ne uporablja. Kot drugo pa želim narediti čim več za prepoznavnost Prlekije. Ne želim, da bi nas ljudje zamenjevali s kom drugim, večina jih velikokrati misli, da govorimo prekmursko in da smo Prekmurci.
Konec koncev pa so tudi odzivi ljudi pozitivni, večina nima težav z razumevanjem mojih besedil. Težje je recimo razumeti Mlakarja. Prleščina ni tako zelo drugačna.

Poleg same prleščine pa ti je blizu tudi prlešli človek. Veliko navdiha najdeš v “malem prleškem človeku”.

Kdo sploh je “mali prlešli človek”? To so neki stereotipi. Odprti, radoživi ljudje? Meni se to sicer ne zdi čudno, saj živimo na zemlji, kjer vinska trta dobro uspeva. In to se skozi tisočletja vraste v ljudi. Ni slučaj, da so Gorenjci škrti, če pa živijo na zemlji, ki ne da veliko od sebe. Prleška zemlja pa je radodarna, svoje pa doda tudi vino.
Mali prleški človek ne vem, če sploh obstaja. Zato pa obstaja prleška mentaliteta. Čeprav se tudi ta z globalizacijo vedno bolj redči in meša. Tako kot tudi sam jezik, ampak jezik je živa tvorba. Kljub temu, da nekatere moje skladbe zvenijo sentimentalno in so tematsko vezane na Prlekijo, se lahko v njih najde prav vsak. Jezik je zelo lokalen, tematika pa zelo globalno.

Kaj pa te pri Prlekih in v Prlekiji najbolj boli in na drugi strani najbolj veseli in osrečuje?

Smo v večini odprti in komunikativni ljudje. Enostavno se je nekaj dogovoriti. Je pa problem efektiva. Prleki smo premalo konkretni. Tudi zato se je mogoče ta prostor znašel v nezavidljivem položaju glede na ostale v Sloveniji, če se navežem na tematiko regij. Prlekija bi lahko bila samostojna regija. Vendar so ljudje med sabo razdeljeni. Na žalost.

Če ne stopimo skupaj, nam niti volitve ne bodo pomagale?

Sam si pomagaj in bog ti bo pomagal. Nič ne pade iz neba.

Nekaj besedil na plošči je prispeval tudi Marko Kočar. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Mlodo kuro sem dobil kar po elektronski pošti, brez podpisa. Vendar je imela dobro besedilo, pravzaprav zveni kot basen. Ljudje jo sicer dojemajo kot zelo zabavno skladbo, vendar ima lahko tudi moralni nauk, metafora kure in kurnika pa lahko spominja na položaj Slovenije v EU. Potem sem se odločil prebrati zbirko Markovih pesmi in prišel v stik z njim. Nato sem uglasbil še skladbo Veselica.

Bosta sodelovala tudi v prihodnje?

Vse je mogoče.

Na albumu pa te prav tako spremlja tudi spremljevalna zasedba. Kljub temu na koncertih ponavadi nastopaš sam s kitaro. Zakaj temu tako?

Razlogi so več ali manj le praktični, finančni. Gre za glasbenike, ki igrajo po uveljavljenih zasebah. Njim je glasba kruh. Če jim jaz tega ne morem zagotoviti na koncertih, ne moremo sodelovati pa če smo še tako dobri prijatelji. Na koncertu je težko dobiti toliko denarja, da bi lahko plačal celotno zasedbo. Je pa projekt zastavljen in če se bo pojavila priložnost, bomo igrali skupaj. Veliko bi tudi pripomogel kak menedžer, ki bi nas propagiral in kje uveljavil. Glasba je namreč moj hobi, jaz se s tem ukvarjam ljubiteljsko. Ampak če primerjam sebe 5 let nazaj, se je do danes marsikaj zgodilo. Stvari so se začele premikati naprej. Nisem več tako zelen, tudi koncertne ponudbe so se začele pojavljati. Je pa želja, da bi lahko enkrat nastopal s celotno zasedbo.

Ali se nameravaš v prihodnosti stvari lotiti bolj profesionalno, mogoče vplesti kakšno založbo? Konec koncev si prvenec izdal na lastno pest.

To je moja plošča in z njo lahko počnem kar hočem. Ne želim, da me kdor koli omejuje. Materiala še ima za dve plošči. Ampak pustimu času čas, naj se prvi album uleže. Saj so bile določene ponudbe, vendar so bili pogojo nesprejemljivi.

Kaj pa internet?

Saj to je to. Zato pa imajo založbe težave. Internet je medij prihodnosti. Sicer se lepo sliši “ta pa ta založba mi je izdala album”. Ampak za tem so slabe pogodbe. Založbi se gre za samo za profit. Ampak jaz tega ne potrebujem. Jaz sem svoboden. Delam s svojim tempom. In v tem uživam. Nihče se ne bo vmešaval v moje delo. Pa s tem ne mislim kritike. S kritiko ni nič narobe, če gre za dobro, argumentirano kritko, ki ima rep pa glavo. Ne pa scanje po plotu tipa bortchy (spor na portalu You Tube, op. a.) in podobnih, s katerimi sem tudi že imel opravka. Seveda pa imam tudi mnogo dobrih izkušenj. Ljudje, ki so nekdaj bili tvoji vzorniki, so sedaj tvoji glasbeni kolegi, ki te spodbujajo. To šteje.

Že prej si rekel, da vse skladbe niso šle na prvenec. Kakšni so načrti za prihodnost?

Najprej spraviti to ploščo do čim več ljudi, potem je potrebno urediti posneti material iz oddaje Izštekani, načrtujem pa tudi snemanje nakaterih novih skladb.

Torej čim več muzike do čim več ljudi?

Tako je. Album se sedaj da dobiti na koncertih, v kratkem pa bo tudi prosto dostopen na internetu. Tečejo pa tudi pogori z eno založbo, ki bi omogočila distribucijo po knjižnicah.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.