Nick Cave & The Bad Seeds – Dig, Lazarus, Dig!!! (limited)

Nick Cave & The Bad Seeds – Dig, Lazarus, Dig!!! (limited)

Nick Cave & The Bad Seeds – Dig, Lazarus, Dig!!! (limited)

2008, Mute / Dallas
 
Kljub temu da je Nicole Kidman že oddana, se ne morem iznebiti avstralskega sentimenta, ki se me je lotil par let nazaj, ko sem po sili prilike naletel na Stevea Tallisa. Muzikant nizke rasti in pisanih barv – še bolj pa prodornih besed in všečnih melodij – je name naredil velik vtis. Avstralski godbi sem se namenil posvetiti več časa. Nick Cave je od takrat stalnica na moji osebni radijski postaji; razhajajočim si mnenjem navkljub je The Boatman’s Call (1997, Mute) moj osebni favorit.
 
Cave in jalovi spermiji na najnovejši izdaji obirajo druge strune; lirika je malce bolj zavita v meglo – še vedno strogo caveovska in odlična – melodije pa glasnejše in udarnejše. Mnenja so tudi tu deljena, vendar sam ne ločujem strogo projekta Grinderman od v naslovu podpisane zasedbe; podobni ljudje, kronološka umestitev, propagandno-tržna logika, pogum, stare ideje… pa tudi sam Cave, koliko mi je znano, ne trpi za shizofrenimi tendencami. Potemtakem je bil znanilec Dig, Lazarus, Dig!!! lanski album Grinderman (2007, Mute); ali narobe – Dig, Lazarus, Dig!!!je logično nadaljevanje albuma Grinderman. Zgolj mimogrede naj še omenim, da se je pod oba kot producent podpisal Nick Launay.
 
Sicer je Dig, Lazarus, Dig!!! vseeno mehkejši, bluesovska pussies & red roosters lirika se umakne bolj urbanemu besednjaku. Naslovna biblična referenca na obujenega Lazarja je realizirana skozi koračniško skladbo z vznesenim refrenom; ki pa se takoj po zadnjem udarcu bobna izdeče v malce nadrealistično Today’s Lesson. Takšna je tudi naslednja Moonland, z dodanim občutkom morbidnosti sicer ena izmed mojih favoritov – k osebnim favoritom še štejem Hold on to Yourself. Pa tudi če iz opisa poskušam umakniti osebne favorite, med 11 skladbami na albumu slabe ne boste našli. Cave z ekipo je konstantno kvaliteten avtor, kar je dokazal tudi na tem albumu. Všeč nam je tudi premišljen vrstni red skladb, saj skupina ni porabila vseh nabojev že v prvem rafalu. Tako vas po že omenjeni Moonland in prav tako morbidno-nadrealistični Night of the Lotus Eaters v glavo zadane rockersko enostavna Albert Goes West. In tako dalje vse do zadnje More News From Nowhere, ki se po skoraj osmih minutah izpoje v dobro tempirani goodbye goodbye. Nadpovprečni izdelek letošnje rockerske produkcije. Všečna emalaža je še dodaten bonus.
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.