“Maiden Back in Time“ v Splitu

“Maiden Back in Time“ v Splitu

“Maiden Back in Time“ v Splitu

Split / Stadion Poljud
10.8.2008

V okviru turneje “Somewhere Back In Time World Tour ’08“ so se Iron Maiden, ki so na sceni že dobrih trideset let, ustavili tudi v sosednji Hrvaški, natančneje v Splitu. Na prekrasnem stadionu (v obliki školjke) splitskega Hajduka, Poljudu, se je po poročanju hrvaških medijev (Slobodna Dalmacija), zbralo okrog dvajset tisoč navdušenih oboževalcev britanskih heavy metal legend.

Šlo je pravzaprav za retrospektivo, podobno kot leta 2005, ko so na mini turneji igrali le klasike s prvih štirih albumov (1980-1983), so se tokrat ozrli v svoja zlata leta (1984-1988) ustvarjanja. To je torej bila priložnost za mlajše ljubitelje, da slišijo že nekatere pozabljene stare klasike in vidijo šov, ki je slonel predvsem na egipčanski scenografiji s turneje “World Slavery Tour“ (1984-85), na kateri je bil posnet kultni live album Live After Death (1985). Zelo podoben repertoar smo slišali tudi to splitsko noč (začeli so z dobro uro zamude), le da so se vmes prikradle še nekatere klasike z albumov Somewhere in Time (1986) in Seventh Son of a Seventh Son (1988) ter “novejša“ (1992) epska uspešnica Fear of the Dark. Seveda so se ves čas koncerta v ozadju odra menjavala platna z ustreznimi poslikavami, predvsem z albumov in singlov z Eddijem v glavni vlogi.

Začelo se je kakopak z legendarnim introm Churchill’s Speech v silovito Aces High in že neštetokrat slišano Two Minutes to Midnight. Stadion navdušen, roke, noge, majčke in zastave so zaplapolale v zraku, grla so se drla oz. prepevala, še dobro, saj je bilo iz ozvočenja bolj slabo slišati. Eden od viškov večera je bila pesem Revelations, ki jo le redko, toda lepo igrajo. Množica je pela in sodelovala z Bruce-om, ki je bi ta večer dobro razpoložen (7. 8. je dopolnil 50 let) in precej zgovoren. Sledil je nepogrešljiv The Trooper z Dickinsonom v stari vojaški obleki, ki je mahal z britansko zastavo, nato pa skladba s Somewhere in Time s plošče, ki je že dolgo niso igrali Wasted Years. Tudi to je množica pospremila z navdušenjem in petjem. Po dveh standardnih klasikah s plošče The Number of the Beast je sledila najdaljša Maiden epika, spet eden od vrhuncev večera, Rime of the Ancient Mariner, ki je niso igrali že od leta 1985. Za njo pa še ena poslastica Powerslave. Menjava ozadja je najvila spet Somewhere in Time album in sledila je klasična Heaven Can Wait z zborčkom road-ijev, ki pridejo odpet delček komada. Prva z albuma Seventh Son … je bila single Can I Play With Madness, nato pa bučno petje ob Fear of the Dark ter klasičen zaključek rednega dela z “himno“, Iron Maiden, kot ponavadi je to bil čas za maskoto in pojavil se je spet stari Eddie mumija. Kitare, plačke po zraku…., občinstvo pa “MAIDEN, MAIDEN, MAIDEN……“

Vrnejo se kot še nikoli, s prvim komadom s plošče Seventh Son …. No, saj to ne bi bilo nič nenavadnega, a tudi tega že dolgo niso igrali in sploh imajo navado, da prvo pesem s takrat aktualnega albuma igrajo le, ko album promovirajo in takrat z njim odprejo koncert. No, pred Moonchild se Bruce vsem zahvali za podporo in … najavi novo ploščo v prihajajočem letu! Z istega albuma sledi še The Clairvoyant, med katerim na oder prikoraka tudi trimetrski Eddie-cyborg (iz Somewhere in Time albuma) in navdušenje je na vrhuncu, saj se čuti, da se koncert zaključuje. Zadnja pesem je nepogrešljiva epska klasika Hallowed Be Thy Name in maiden glory se na višku vzdušja lepo zaključi.

Čudovit šov, z lepo scenografijo, light showom, svetlobnimi efekti in pirotehniko ter dobrim izborom komadov. Sam bi najbrž kakšnega nekoliko “zguljenga“ zamenjal z kakšnim, ki ga tudi niso igrali že vrsto let. A tisti “fani“, ki pridejo prvič na Maiden koncert, verjetno pričakujejo klasike kot so The Number of the Beast, Run to the Hills, Two Minutes … Koncert je trajal dve uri in sem s tega vidika zelo zadovoljen, žal pa moram poudariti, da sem bil zelo razočaran nad zvokom. Doslej sem jih videl že šestkrat in moram reči, da odkar imajo tri kitariste, se jim zgodba s slabim zvokom ponavlja. Poiskal sem najugodnejšo pozicijo za zvok, nekje pred mešalno mizo, a na trenutke se je slabo slišal vokal ali pa ga je bilo skoraj preveč, praktično čez celoten koncert so se slabo slišale ritem kitare ali pa so bile slabo zvokovno usklajene, tudi bas ni bil na Maiden nivoju, bobni so bili še najbolj solidni, čeprav je na momente tudi preveč ropotalo. Skratka, lahko bi rekli, da je bil zvok zanič. Ni ravno pokvaril celotnega vtisa s koncerta, a če bi bil ta dober, bi rekel, da je bilo perfektno in da je bil nemara to celo moj najboljši koncert od Iron Maiden.

Krše

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.