Soč’n fest je so(n)čen

erik_truffaz_socnfest08_02

Tolmin / Soč’n fest
25. 6. – 28. 6. 2008 
 
Posočje je tradicionalno pribežališče kopice organizatorjev glasbenih koncertov in festivalov, ki vsako leto privabljajo trume ljubiteljev glasbe in narave v idilično okolje Soče, Tolminke, Bače … Entuziasti iz Kulturnega društva Pihalni orkester Tolmin, so kot ljubitelji in dobri poznavalci glasbe, letos drugič, sestavili zelo poslušljivo in glasbeno razgibano podobo Soč’n festa – festivala s poudarjenimi jazz, funk in soul ritmi, kot sami pravijo. V 4 dneh so nam ponudili 10 žanrsko različnih koncertov v razponu od jazzovskih big bandov do mistične Josipe Lisac.
 
Na sobotni zaključni večer se nam je za aperitiv predstavila mednarodna zasedba Damijana Valentinuzzija, jazz trobentača mlajše generacije, ki bo v prihodnje prav gotovo predstavljal pomemben temelj slovenske jazz scene. V iskanju pravega, tenkočutnega izraza je bila zasedba še nekoliko trda in neučakana, a širina prepletanja med nastopajočimi in njihovo poigravanje, nam daje vtis in pušča domišljiji odprta vrata, da lahko od zasedbe v prihodnje pričakujemo nadgradnjo in izpiljeno, dodelano zvočno celoto z ustreznimi solo-improvizacijami.
 
Osrednji dogodek festivala oz. sobotna glavna jed je bil prav gotovo nastop Erika Truffaza, trobentača mednarodnega slovesa. Skupaj z zasedbo nam je predstavil lekcijo združevanja žanrsko različnih glasbenih smernic s poudarkom na jazzovskih linijah. Sproščen nastop, ki je na trenutke deloval kot zelo dobro uglašena vaja, je odražal trenutno mentalno stanje nastopajočih. Dopustniško razpoloženje pa vseeno ni vplivalo na rezultat, nasprotno, saj je sam Truffaz s tem, ko je puščal veliko prostora za pianista Patrika Mullerja, iskal dodatne pretanjene možnosti trobentine izraznosti. Kot pravi glasbeni vizionar je v svoje prebliske in ideje vseskozi usmerjal tudi ostala člana Marca Erbetto na bobnih in Marcella Gullianija na kitari.
 
Kot iz učbenikov o dramaturgiji so pred zaključnim festivalskim nastopom francoske brass zasedbe No water please, organizatorji uspešno napravili prostor za bolj plesno razpoloženo publiko in zadeli v polno. Energija od prve minute dalje, glasbeno sicer brez pretiranih odstopanj, a lahkotna melodika funkovsko-reggejaških ritmov je delovala kot pravi digestiv. Kot se za pravo, pleh-truba zasedbo spodobi, je po končanem koncertu na odru sledil še koncert pod njim, ki je tako še dodatno razveselil zabave in plesa želje obiskovalce.
 
Soč’n fest je bil tako po organizaciji koncertnih dogodokov nedvomno čista petka, a ne smemo mimo dejstva, da festivali pridobivajo na duši predvsem ob celostni podobi, kar pomeni, da Soč’n festu zaenkrat manjka predvsem prostor za kampiranje in aktivnosti, ki obiskovalcem zapolnjujejo čas tudi pred in po glasbenih predstavah.
 
Tekst: Gvido Gruden
Foto: Andrej Koritnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.