Europavox 2008

europavox2008_07

Francija / Clermont-Ferrand
4. 6.–7. 6. 2008
 
Tako kot se je močno dež spuščal na zemljo, tako intenzivno je priletela šestčlanska slovenska odprava v srce Francije, Pariz, iz katerega jih je vodila dolga železna cesta do mesta Clermont-Ferrand, kjer je potekal festival Europavox, tretji po vrsti. Že drugič se ga je ekskluzivno udeležil Rockonnet – cenjeni urednik in pisec teh besed – in predstavniki društva Kapa s Katarino Deskovič na čelu, ki je s promocijskim materialom in drugimi dejavnostmi zastopala Slovenijo.Nenaklonjeno vreme v regiji Auvergne je pošteno premočilo novinarski del ekipe, ki je vlekel kovčke in iskal trgovine in ulice na poti do hotela, koncertni del festivala pa je bil še pred vrati; velika pričakovanja so slovensko ekipo popeljala na profesionalno srečanje glasbenikov navdušencev, festival, na katerem se združujejo in spoznavajo organizatorji koncertov, glasbeniki, novinarji in mladi ambasadorji glasbe z vseh vetrov Evrope (dekle in fant iz vsake države). Festival se je dejansko začel že teden dni prej in se selil po raznih mestih, vikend, katerega neizbrisni del nam je bilo usojeno postati, pa se je počasi začenjal. Že prvi dan smo opazili, da je Europavox dobro pripravljen, saj je bila živahnost dogajanja na festivalu v kričečem nasprotju z zaspanim podeželskim mestom in posivelim nebom.
 
Tudi letos je bil program pripravljen podobno kot lani: popoldne formalna in neformalna srečanja za stojnicami posameznih držav, zvečer glasbeni nastopi na več odrih, vmes pa pretok desetine ljudi, ki so se iz raznih evropskih držav znašli na festivalu, ki ga financira »evropski denar«. Utrujeni od letanja po zraku in dirkanja po zemlji smo le našli moči, da nismo zamudili drugega festivalskega večera na glavnem odru, kjer so se predstavili rockovsko priostreni in popovsko zaobljeni glasbeniki iz Belgije Girls in Hawaii, ki so s poslušljivim rockom ugajali razpoloženemu občinstvu; ne nazadnje nastopajo skoraj povsod po Evropi. Podobne, a še bolj melanholične, celo dolgočasne ritme je ubral francoski duet Cocoon, ki glasbeno ni pokazal nič novega, je pa navdušil obiskovalce, še posebno tiste zaljubljene. Precej bolj nas je razgibal Slimmy s Portugalske; s skupino so ubrali ostrejše, hitrejše, z elektroniko pomešane ritme, zelo podobne drugi rockovski indie produkciji. Še ostrejši in bolj poduhovljeni so bili The Amsterdams iz Romunije. Koncerti glavnega odra na prvi večer niso bili nič posebnega in so zveneli kot že velikokrat slišana melodija, zato pa je bilo v leseni konstrukciji, polni ogledal – Magic Mirrors – veliko bolj plesno, če že izvirno ne: sposobnosti obračanja gumbkov in uporabe različnih filtrov na mešalki so preizkusili francoski, angleški in nemški didžeji. Člani naše ekipe so se razgubili vsepovsod – bili smo namreč srečna mladina v kapa stanju.
 
Tudi drugi dan je bilo nebo sivo kot televizijski zaslon po koncu vseh programov, če si lahko sposodim slavno uvodno misel iz Gibsonovega Nevromanta. A ne glede na to se je napovedoval najpomembnejši del festivala. Nestrpno sem pričakoval predvsem angleškega hiphoperja Scroobious Pipa z elektroničarjem Dan le Sacom, čeprav je bilo treba nekako preživeti (!) dan. Če smo bili mi vsi malo počasnejši v hoji in razmišljanju, so bili prebivalci Clermont-Ferranda toliko bolj aktivni: več kot 3000 se jih je zapodilo na maraton po dežju; in vnema ni popustila, naslednji dan so povrh vsega še množično kolesarili! Za nas, bolj skromne, pa so bila mestno jedro na hribčku, lokali, trgovina s cedeji, hotelska soba prizorišča v prostih uricah, ko se nismo pomešali med profesionalce iz glasbenega sveta.
 
A napetost je naraščala in že po velikem številu obiskovalcev, ki so se zvečer trli pred glavno dvorano, je bilo mogoče vedeti, da je napočil vrhunec festivala. V veliki dvorani so namesto včerajšnjih rockovskih prevladovali elektro hiphoperski ritmi grške skupine iz Aten Clast-a-Blast Soundsystem, sestavljenih iz treh didžejev in dveh MC-jev, ki so se suvereno sprehajali med raznimi elektronskimi žanri in funkom. Ljudje so se ob elegantnih plesnih ritmih razgibali in pripravili na belgijskega raperja Jamesa Deana, ki smo ga vsi skupaj zaradi raznih nujnih obveznosti pri šanku zamudili. Opaziti je bilo, da so ljudje vedno bolj evforični, saj sta se bližala še zadnja nastopa na velikem odru – medtem so se v Magic Mirrors hkrati vrstili koncerti etno obarvane glasbe –, ki so ga vsi Francozi nestrpno pričakovali. Dan le Sac na računalniku in Scroobious Pip s »črnim kovčegom«, v katerem so se skrivale razne reči, sta pred zvezdniki večera Birdy Nam Nam pripravila glasbeno presenečenje in postregla z najkakovostnejšim hiphopom daleč naokoli, z inteligentnimi in izzivalnimi besedili, pomešanimi z ostrimi, skoraj eksperimentalnimi poskusi Dan le Saca na malem prenosniku. Ne nazadnje, The Cure is just a band, je večkrat vzkliknil Scroobius Pip, zraven pa ob odprtem magičnem kovčku kazal elemente na periodnem sistemu. Tudi The Beatles, Pixies in Radiohead so samo skupine … Drugič je bil podoben tehno pridigarju z veliko knjigo v roki. Njun energični nastop pa ni bil samo najboljši performans na Europavoxu, ampak tudi širše, če ga poskusim primerjati s kakšnimi drugimi »koncerti leta«. Zato so bilo toliko večje razočaranje kraftwerkovsko navdihnjeni Birdy Nam Nam; predstavljali so jih kot ene najboljših didžejev na svetu, ki so pobrali vse mogoče nagrade, in tako dobri, da boljši sploh ne morejo biti. Toda glasba, ki se je izvijala iz njihovih mešalk, je bila preprosta in je temeljila samo na močnih basovskih udarcih in egotripu nastopajočih, obdanih s številnim lučkovjem. Ni bilo pretanjenih zvokov, ki jih lahko iz mešalke iztisneš samo po dolgem preizkušanju glasbenih filtrov; niso igrali v živo, ampak spuščali posnetke, ob katerih jim je zadogajalo, tako kot ljudem, ki so se razpalili in se množično nosili po rokah. Birdy Nam Nam so imeli smolo, ker sta pred njimi nastopila Dan le Sac in Scroobious Pip!
 
Ko so (pre)hitro končali s koncerti na glavnem odru, se je večina prestavila v Magic Mirrors, kjer so vladali veliko bolj umirjeni etno ritmi, nič sintetike in elektronike, ampak preprosti inštrumenti, blont pevke, umetnik na mnogih inštrumentih, ki je zvenel kakor The White Stripes – kitarski rif iz komada Seven Nation Army je iz posebnih razlogov postal slovenska »himna« festivala! –, muzičarja z romsko glasbo … Magic Mirrors je presenetil s koncerti vse do jutranje zore, ko je bilo treba spet pogledat, ali hotelska soba še je.
 
Vsem je bilo jasno, da je težko preseči drugi festivalski dan, zato so Sophie Hunger s Češke, švedski Taxi! Taxi! in belgijski The Tellers z umirjenimi, klasičnimi popovskimi ritmi več kot tisočglavo množico umirjali in pripravljali na resničnost, ki je vsakega od nas čakala že v naslednjih dneh, ko se ni bilo mogoče tako fantastično potopiti v glasbo, se pogovarjati o njej, jo na razne načine izvajati, se igrati videoumetnika, fotografirati in sestavljati čim bolj duhovite komentarje. The Tellers so imeli še posebej črno usodo: ob krikih najstnic se je zaradi požarnega alarma izklopila vsa elektrika in tako so končali svoj nastop. Čisti antiklimaks. A če so prejšnji glasbeniki glavnega odra nastopili s korektno in profesionalno odigrano muziko, čeprav brez naboja, je bil zaključek festivala toliko bolj nepozaben. Pokazalo se je, da je mogoče v dveh dneh slišati/videti dva izjemna koncerta, kar je za letošnji Europavox največja plus točka. Ekstravagantna Camille, ki je doslej izdala že štiri albume, je bjorkovsko navdahnjena predstavila svoj nežni glas in na pravih mestih razgaljeno postavo. Spremljal jo je klavir, večino zvokov pa je njena skupina ustvarila z glasovi; a capella v najboljši mogoči obliki! Človeški »music boxi« na enem mestu! Z scensko ekstravaganco in strastno odpete pesmi I am to drunk to fuck je Camille vzpostavila posebno ozračje v dvorani; niti ne toliko glasbeno kot psihološko, ker je skozi glasbo nepretenciozno predstavila sebe. Je že tako, da je vsak umetnik najraje sam sebi najvišji princip.
 
Hardcorovsko žaganje je bilo v Magic Mirrors poživilo, ki je sklepno noč festivala ob plesnih ritmih after partyja, številnih pogovorih, vročičnih vpisih v »belo knjigo vtisov«, ki je kakor nema priča vseevropskega glasbenega druženja Europavox 2008 krožila med žurerji, popeljala v rano, mrzlo jutro. Ko je glasba izzvenela, je ostalo samo še sivo nebo, melanholija, ker se bomo že razšli, pa tudi veselje, ker se bomo morda spet srečali. Z umetniškimi instalacijami, razstavami, koncerti, organiziranimi srečanji glasbenih profesionalcev je Europavox edinstvena festivalska mešanica »neznanih« glasbenikov in navdušencev. Premetavanje na letalu pa nas je opomnilo na minljivost: čeprav vse mine, občutje ostane: kakšen luksuz se je preliti v glasbo in biti v njej cele štiri dni!
 
Tekst: Andrej Koritnik
Foto: Jurij Bizjak  
 
 
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.