Brata Cavalera po dolgih šestnajstih letih ponovno v Sloveniji

Brata Cavalera po dolgih šestnajstih letih ponovno v Sloveniji

Brata Cavalera po dolgih šestnajstih letih ponovno v Sloveniji

Maribor / Štuk
12. junij 2008
 
Brez omembe zgodovine enostavno ne gre. Na kratko: legendarno Sepulturo zapusti Max in ustanovi Sulfly, lani pa skupaj z kitaristom Soulfly in svojim bratom Igorjem, ki ravno tako zapusti matično skupino, ter basistom ustanovi Cavalera Conspiracy. Scenarij, ki se je odvil zelo nepričakovano, saj sta Max in Igor veljala za dokončno in nepopravljivo sprta. »Bratska zarota« je po zvoku izjemno podobna stari Sepulturi, zato publika skupino sprejme za svojo. In zasedba se je, precej presenetljivo, na evropski promocijski turneji, ustavila tudi pri nas. Sprva je bil koncert načrtovan v Ljubljani, a so ga kasneje organizatorji prestavili v štajersko prestolnico.
 
Večina obiskovalcev koncerta je do Začetka ostala zunaj, na pivu, medtem ko sta nekaj ljudi v mali dvoranici skušali ogreti slovenski Curse of Instinct in Burning Legion. Energija na odru je bila tista prava, tudi občinstvo ni bilo neodzivno, a vsi smo vedeli, da tisto pravo šele pride.
 
Max Cavalera na kitari in vokalu, njegov brat Igor na bobnih, kitarist Marc Rizzo in live basist Johny Chow so v trenutnku spravili do zadnjega kotička polno dvorano na noge. Njihov repertoar so v večini sestavljali komadi s prvenca Inflikted, seveda pa jim nihče ne bi odpustil, če ne bi odigrali tudi kakšne stare, Sepulturine klasike. Roots Bloody Roots, Refuse/Resist, Arise, Inner Self ogrela vse še tako skeptične in jim pognala kri po žilah. Lasje v zraku, takoj za prvimi vrstami se je odvijal mosh pit, energija na višku. Uro in pol dolg koncert je bil seveda končan prehitro.
 
Publiko bi lahko razdelili v dve skupini. Prvi so bili tisti, ki so prišli obujat spomine na leto 1992, ko je Sepultura nastopila na Kodeljevem, kar je bil eden prvih koncertov velikih skupin po razpadu Jugoslavije na tem področju. Drugi pa s(m)o predstavljali mlajšo generacijo, ki je thrash legende spoznavala že po odhodu Maxa. In oboji smo odšli navdušeni.
 
Grenak priokus ostaja le zaradi prizorišča koncerta. Da ne bo pomote, popolnoma podpiram selitev koncertov izven Ljubljane. Sprašujem pa se, kako je mogoče, da legendarni glasbeniki pri nas polnijo tako male dvorane. Deloma je najbrž to maslo organizatorjev, ki so iz že tako majhnega VPK-ja preselili koncert v še manjši Štuk. Po drugi strani pa nam je bilo najbrž na ta račun prihranjeno razočaranje ob na pol prazni večji dvorani. Pa vendar – kako je mogoče, da Slovenija spravi skupaj le nekaj sto obiskovalcev koncerta, pri naših južnih sosedih pa je koncert Cavalera Conspriacy naslednji mesec napovedan kar v Domu sportova?
MojcA SelaK

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.