Valerio Cosi – Freedom Meditation Music I, II & III (2007)

Valerio Cosi - Freedom Meditation Music I, II & III (2007)

Valerio Cosi – Freedom Meditation Music I, II & III (2007)

2007, Cdr

Valerio Cosi je trenutno nekaj najboljšega, kar nam lahko ponudi svet glasbe. Enostavno vse, kar se nanaša na njega, je naravnost fascinantno. Star je komaj 22 let, igra saksofon, med njegove največje fene pa se šteje Dan Snaith alias Manitoba alias Caribou, s katerim bosta kmalu posnela album. Valerio izda na leto približno 20 albumov in bo imel s takim tempom kmalu obsežnejšo diskografijo kot Miles Davis in Merzbow skupaj. Je improvizator, eklektik, prodoren jazz glasbenik, ki izraža veliko spoštovanje in ljubezen do svojih vzornikov, a je hkrati močno samosvoj. V njegovem stilu igranja se zrcalita tako Ayler kot Coltrane, posega pa tudi po elementih krautrocka, afriške glasbe, minimalistične elektronike, noiza in še marsikatere druge glasbene dediščine.

Najboljša vstopnica v glasbeni kozmos Valeria je trilogija Freedom Meditation Music, ki jo krasi potentno eksperimentiranje ter izrazita zvočna svežina. Pri Valeriju je fascinantna predvsem njegova eklektična, skoraj že megalomanska žilica, s katero kot za šalo združuje različne stile v poslušljivo formo. Na nekaterih komadih Valerio čisto po aylersko divja od kota do kota, oblaja vse mimoidoče in se na koncu spet vrne na začetno temo. Spet drugje ga spremljajo elektronske teksture, sitar ter poganja motorik ritem. Včasih tako spominja na kozmični krautrock ala Harmonia, spet drugič na psihadelične in stonerske Popol Vuh, spet tretjič se seli na druge planete kot Sun Ra in se vmes z afriškimi ritmi ustavi tudi na črnem kontinentu. Lahko pa se – kot v čudoviti 22-minutni Freedom, Meditation, Faith – predaja neskončnemu ponavljanju ene in iste teme, ki se pred našimi očimi (ušesi) seseda in razkraja, dokler od nje ne ostane samo še čisti šum.

Še bolj fascinantno in spoštovanja vredno pa je, da njegove kompozicije – kljub več kot očitnemu bremenu! – nikoli ne izpadejo kot poceni "everything goes", ampak imajo močno notranjo logiko, rdečo nit, ki ustvarjalno energijo kolektiva vedno porazdeli na prave konce in vpliva na to, da celostna zvočna slika ostaja čvrsta ter ostra. In ja, hvala bogu Valerio nikoli ne zapade v samozadostno in egomansko "đeziranje" – predrkavanje, zaradi katerega sem pri jazzu vedno v obrambni drži.

Nisem ravno velik fen jazza, ampak to kar dela Valerio, je naravnost presunljivo. Združuje dinamično igranje saksofona s 50 leti glasbene zgodovine. Je klasičen in moderen, konkreten in abstrakten, čvrsto na zemlji kot tudi visoko v oblakih, neoprijemljiv, a vseskozi poseben in prekleto dragocen. Zelo priporočam!

 Matjaž Gerenčer

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.