Bil je maj v Križankah

Zablujena generacija

Zablujena generacija

Ljubljana / Križanke
27.5.2008
»Niet so kot Velvet Underground. Morda res niso prodali veliko albumov, vendar kdor jih je slišal, je ustanovil band. Niet sploh niso izdali plošče, kdor pa jih je poslušal, je ustanovil punk band.« Tako je legende slovenskega punka opisal Jure Longyka, v uvodu svoje napovedi torkovega večera, ko so se na »kraj zločina«, na prizorišče Novega Rocka po 24-ih letih vrnili Niet.
 
Njihova vrnitev se je obetala že decembra lani, ko naj bi nastopili kot gostje Pankrtov, zares pa se je zgodila v začetku aprila na otvoritvi Ortofesta, kjer nastopijo kot presenečenje in navdušijo. Mnogi so se namrščili ob vrnitvi še ene davno končane zgodbe, mnogi pa s(m)o prah obrisali škatle s kasetami, poiskali eno tistih, najbolj zdrsanih, s slabim zvokom zaradi trikratnega presnemavanja in ugotavljali, da še vedno obvladamo vsa besedila Nietov.
 
Prvi so po uvodnem nagovoru pričeli, takrat še na pol prazne Križanke, ogrevati Zablujena generacija. Idrijčani, ki so nastali prav po receptu iz uvoda, so se na žalost odločili predstaviti večinoma novejšo glasbo, ki se, roko na srce, zelo oddaljuje od pristnosti punka iz njihovih začetkov, a so v svojem kar uro dolgem nastopu vseeno navdušili občinstvo.
 
Jani Kovačič, »največji punker med kantavtorji in največji kantavtor med punkerji« je na oder prišel že med nastopom Zablujencev in jim pomagal pri Predsedniku ZDA, kasneje pa s svojo kitaro v slabe pol ure na noge dvignil vedno bolj polno prizorišče. Žare lepotec, Škoflca in Delam, so seveda požele največje navdušenje tudi pri samem avtorju, ki nekako kar ni mogel verjeti, da mladina res pozna njegovo glasbo.
 
Križanke so se do pol enajste ure že popolnoma napolnile. Na oder je stopil Jonas Žnidaršič. Niete je napovedal že leta 1984 in napovedal jih je tudi tokrat. Preden so tudi dejansko prišli na oder, je publika že začela s prepevanjem Lepega dneva za smrt. Nato pa zares. Niet. Molk. Vijolice. In vsi komadi, ki so jih kdajkoli posneli. Na odru se jim je pridružila tudi Tanja Ukmar in res so se vrnili Niet. Tudi s svojimi bolj hardcore komadi, odigranimi hitro, eden za drugim, brez dolgovezenja. Borut Marolt je svoje delo opravil tako kot je treba. Vsi, tako on kot občinstvo, so se zavedali, da Primoža Habiča ni mogoče nadomestiti, zato tega pevec ni iti poizkušal. Ravno v tem pa je najbrž razlog, da ga je občinstvo vzelo za svojega. Prvi dodatek – Bil je maj je basist Aleš Češnovar posvetil Primožu in še preden so začeli igrati, je po Križankah grmelo njegovo ime. Odigrane so bile vse pesmi, občinstvo pa je zahtevalo še. In še smo tudi dobili. Lep dan za smrt in Vijolice. Še enkrat.
 
Glede na to, da koncert Nietov običajno menda ni presegal tridesetih minut, smo z nekaj več kot enournim z nostalgijo nabitim nastopu, enostavno morali biti zadovoljni. Niet pa ne končujejo zgodbe. Naslednjič jih bo mogoče videti na Rock Otočcu, jeseni pa se menda obeta tudi klubska turneja. Bil je (sedemindvajseti) maj…
 
Tekst: MojcA SelaK
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.