Metalski večer na Ortofestu

Zelezobeton

Zelezobeton

Ljubljana / Orto bar
15.4.2008
 
Morda me občutek ne ravno velikega poznavalca metalne scene vara, a zdi se mi, da se metal, še posebej "old school" varjanta, zopet vse bolj uveljavlja. Čeprav malce bolj plešasti, a še vedno polni moči in elana, so se v Ortu tokrat na kupu zbrali trije bendi, ki že kar nekaj časa vztrajajo na sceni. Za Železobeton sicer do pred kratkim nisem slišal, Sarcasm in Interceptor pa sta se že pojavila v mojih ušesih in ideja, da bi šel preverit bende, se mi je zdela kar zanimiva.
 
A ker nesreča pač nikoli ne počiva, se mi je zgodila sramota, katere sem, zaradi pregovornega zamujanja, deležen zares poredko – zamudil se na koncert. Ko sem vstopil v leseno dvorano Orto bara, je bilo prvo, kar sem slišal iz ust Železobetonov stavek, ki ponavadi publiko požene k šanku. Na "zej pa še tazadn komad" sem v časovni stiski vzel v roke fotoaparat in naredil nekaj fotk benda, za kakšno tehtnejšo oceno pa bi moral slišati vsaj še kakšen komad. Tako da bom kar verjel onim, ki pravijo, da zažigajo kot prasci. Obljubim pa, da jih bom šel poslušat takoj, ko bo nanesla prilika.
 
Naslednji so na oder stopili Sarcasmi. Bend, ki ima, vsaj za slovenske razmere, kar zavidljiv rok trajanja, je v večini mlajši, na robu polnoletnosti publiki kar dostojno predstavil, kako se je metal delal v starih časih. Dovolj močan vokal, da se pevec opazi, zavidljiva moč v rokah bobnarja, solidno obvladovanje solaž ter tu pa tam kak sixpack pira je bilo v osemdesetih pač geslo dneva in Škofjeločani dvajset let pozneje ostajajo še vedno v isti špuri. Roko na srce, virtuozi vsekakor niso, vendar pa čisto dostojno hodijo po poti gesla Don’t talk, just rock, ki si ga je na zastavo napisal projekt Metal Slovenija.
 
Zvezde večera pa so se pokazale v drugačni luči kot njihovi predhodniki. Že malce zlovešč uvod je nakazal, da fantje zadeve jemljejo precej resno, in kako uro trajajoč napad na ušesne bobniče je to domnevo tudi potrdil. To, kar so Interceptor pokazali v Ortu, je bil odličen nastop, tako po tehnični kot glasbeni strani in volilna baza pod odrom je z vratno telovadbo skozi celoten nastop temu pritrjevala . Sepulturin Innerself je zvenel kot na novo izumljen, Anthrax priredba štiklca Got the Time pa je dobesedno presekal nastop na pol in deloval neverjetno pomirjujoče, preden je koncert oddrvel do srečnega konca.
 
Če sem čisto iskren, sem se malce bal, da bo večer prevesil v zbor gospodov srednjih let, ki se igrajo stare dobre cajte, a moram reči, da je scena še kar živa in da ji je še vedno vredno prisluhniti. In da so plešaste starce pod odrom zamenjali novi obrazi. Konec koncev, nekdo valda mora mahati z lasmi.
 
Tekst in foto: Uroš Škrjanc 
 
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.