Kad bi bio Bijelo dugme

foto: Bojan Okorn

foto: Bojan Okorn

Ljubljana / Hala Tivoli
5.4.2008
 
Ko je Ljubljana leta 2005 kot mali otrok, ki se veseli dolgo pričakovanega darila, čakala, da v svoje nedrje sprejme skupek pojočih belih gumbov, je žal ostala praznih rok. Bijelo dugme, tokrat še z Goranom Bregovičem na čelu, je žal ni umestilo v svojo koncertno turnejo. So pa zato tri leta kasneje, preteklo aprilsko soboto, na tivolski oder prikorakali Željko Bebek, Mladen Vojičić Tifa in Alen Islamović. Dobro razpoloženi, z obrazi, vajenimi evforičnih množic in samozavestnim nastopom, so lačnemu ljudstvu dali, kar je želelo: hite, ki še tako ravnodušnemu poslušalcu prijetno vzdraži slušna čutila in požene jugo nostalgično kri po hladnih žilah. Ðurđevdan, Selma, Lipe cvatu, Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac, Loše vino in Ružica so odzvanjali po hali Tivoli, katero je zakon prostornine tudi tokrat pustil na cedilu. Prepolna prepevajočih predstavnikov vsaj dveh generacij, ki bi jim človek takole na daleč prisodil, da skupino spremljajo vsaj že od začetka njenega delovanja leta 1974, si je dala duška in trojici na odru pritrdila, kako prav je, da so po skoraj dvajsetih letih spet obiskali Slovenijo.
 
Čredna evforija, ki je običajno navzoča na koncertih velikih glasbenih veljakov, ni manjkala tudi na tem koncertu in poznavalec psihiatrične stroke bi najbrž vel pripomniti kakšno pozitivno mnenje o vplivu takšnega poistovetenja na človeške možgane ali celo omiljenju kakšne preveč skrajne politične ideologije. Pa se je bilo ob zapuščanju koncertne hale vendarle težko znebiti občutka, da so lovorike stare slave včasih preveč umetnega vonja; tokratna glasbena zgodba je bila namreč kljub vsemu odigrana po preverjenem instant recept in za popolnoma srečen konce nekoliko preveč tehnično.
 
Ma. Ce.
 
P.S.: prepoved fotografiranja nam je žal onemogičila, da bi vam dogodek tudi vizualno predstavili
 
 
 
 
 
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.