Dub Trio v Gali hali

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ljubljana / Gala hala
14.4.2008

Že pregovorno nič kaj žurersko obarvan ponedeljkov večer so z nastopom na odru Gala hale predramili v naših krajih težko pričakovani njujorški DUB TRIO. Precejšnje zanimanje za to zasedbo vleče niti že od izdaje njihovega drugega studijskega albuma New Heavy, katerega je diskografsko ozaljšala založba Ipecac ter tako poskrbela za zgrinjanje benda v smeri imena Mike Patton. Zasedbo posredno poznamo tudi kot gostujoče (tudi studijske) glasbenike Pattonovega razvpitega projekta Peeping Tom, itd.

Da na prvi pogled preprost trio vsled diskografske bere utegne biti eden boljših performerjev ta hip, nakazuje tudi na novo izdani album Another Sound Is Dying, ki se od prejšnjih razlikuje po še bolj perfekcionistični produkciji v smeri elektronike, postrocka, ambienta ter nadvse inteligentnih/nelinearnih perkusijah. Pričakovano. Kajti zasedba v svojem konglomeratu sludgerskih rifov, postrockovskih zvočnih pejsažev, vrtenju gumbkov tako na kitarskih efektih kot tudi na jam-stationih in ostalih backing-mašinah v kombinaciji z mastno distorziranim basom (Stu Brooks) preprosto trga gate. Še posebej ob dejstvu, da imamo pred sabo trojico sramežljivih studijskih glasbenikov, ob katerih se ti postavlja vprašanje, najprej, od kod ta mogočnost zvočnega zidu, nato pa še, od kod prihajajo vsi ti na prvi pogled/posluh sprogramirani ritmi in minimalistično naefektirani vzorci. In DUB TRIO najsijajneje zasije v okviru postrock dub-ovskih manipulacij (očitno pri skladbah Not For Nothing, Felicitacion, Respite), ki so pa mestoma preveč ad-hoc prilepljeni zvokovju težkih kitar, kar sproducira dokaj naključno sliko kolaža/mozaika, žanrskega omnibusa, kateremu manjka koherentnejša celovitost. Temu mestoma improvizacijskemu dolgčasu pa dodaja nov elan že kar sama energičnost/odrska prezenca kitarista (DP Holmes), ki (se) frenetično (s)prehaja od kitare k masovnim gumbojvem in ostalim mašinam na tleh, ter bobnarja (Joe Tomino), ki z asimetričnim poigravanjem z delay-animi snari in fuss činelo premakne bistvo instrumenta iz golega ritma v estetsko dovršenost. To točko razjasnitve te godbe je najbrž najlaže doseči tekom živega nastopa, saj mi zasedba te iskre nikakor ne zaneti tekom poslušanja studijske izvedbe.

Sklenimo, da so fantje tekom uro in pol dolgega nastopa nedvomno postregli z veliko mero neposrednosti, angažiranosti, a predvsem glede samega obvladovanja instrumentov/efektov. Vsled neodločnega/nepotrebnega bisa jim pa manjka nekaj pozitivnosti, dobrovoljnosti in komunikacije v širšem smislu, kar bi se nedvomno izkazalo v nespornem koncertnem užitku. Sicer jim v olajševalne okoliščine lahko štejemo, da je bila vsa »mašinerija« (in s tem njihova pozornost) na tleh.

Tekst: Milko Pečanić
Foto: Žiga Lovšin

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.