Chris Jagger’s Atcha

Mojo Hand

Mojo Hand

Ljubljana / Cvetličarna Mediapark
24.4.08

Že to, da se je cena kart na dan koncerta znižala in ne tako, kot je v navadi, zvišala, je kazalo, da ravno velikega navala gledalcev, kaj počne manj-znani-brat največjih žnabljev rokenrola, ne bo. Seveda je temu v največji meri krivo to, da muzika, ki jo preigrava Chris Jagger, brat frontmena The Rolling Stones Micka Jaggerja, v naših logih ni ravno prepoznavna in popularna, delno pa je prav gotovo posledica tega, da se je Chrisa, po mojem mnenju čisto neupravičeno, predstavljalo v bratovi senci. Morda bi jo bolje odnesel, če bi zažigal kot Rolling Flintstones tribute band z Ajkentgetnosetisfekšn na ustih, a osebno sem mu veliko bolj hvaležen za to, da je v Cvetličarno prinesel nekaj drugačne muzike in pripomogel nekaj malega k širjenju glasbene kulture v Ljubljani njenemu predmestju Sloveniji.

Seveda takšen gost ne more brez predvozačev, zato je najprej vse zbrane ogrevala skupina Mojo Hand, ki je s svojim nastopom naredila kar veliko uslugo glavnim zvezdam večera. Z odlično izvedbo bolj soul usmerjene muzike, ki ji je svoj čar dodala dokaj karizmatična pevka, so na ravno pravšnjo delovno temperaturo ogreli prisotno publiko, tako da je Chris s svojo bando prikorakal na že pripravljen teren. Seveda pa je tudi manj-znani-brat prilil nekaj olja na ogenj in čeprav to ni muzika, na katero bi se dalo poskakovati in uletavati z odra, je bilo opaziti precej miganja z glavami in tu pa tam kakšne ples predvsem ženskih dvojic v krogu, za plesni vložek pa je proti koncu koncerta poskrbel celo sam Chris, ki se je v družbi parih prisotnih dam, pa tudi kakšen kerlc se je znašel v njegovi neposredni bližini, s soplesalkami pognal po napol prazni dvorani ter tako pospešil tempo koncerta. Še dobro, da je imel toliko prostora na voljo in res škoda, da to ni postoril že bolj proti začetku, saj bi s tem koncert prav gotovo prestavil v kakšno višjo prestavo.

Po Chrisovih besedah fantje preigravajo nekoliko prirejen zydeco z ustno harmoniko in pralno desko, a na srečo igrajo tudi še nekatere druge inštrumente, med katerimi izstopa res gajstni violinist, harmonikar in klaviaturist v eni osebi Charlie Hart, s sabo pa sta pripeljala še Malcoma Mortimerja na bobnih in tolkalih, Paula Emile na basu in Jima Mrtimerja na kitari. Fantje so pač profesionalci in tako so tudi peljali celotno zadevo od začetka do konca. Tu in tam je kateri izmed članov benda malce izstopil in dobil svojih nekaj minut pod žarometi, v večini nastopa pa so delovali kot zelo dobro uigrana celota, ki bi si jo zlahka zamislili tudi zunaj togega okvira koncertnih odrov na kakšni veselici, kjer bi bil mogoč tesnejši stik s publiko. Zydeco je, vsaj kolikor je meni kot ne ravno poznavalcu tovrstnih ritmov znano, vrsta ljudske glasbe, ki izvira iz Luisiane in ima rasno precej mešane korenine, zato je bilo čutiti marsikatere vplive od bluesa, soula, country, seveda je malce zadišalo pa rokenrolu, kak komad je bil čisto radijsko poslušljiv, ko pa je imel violinist svoje trenutke, pa bi godbo zlahka poslali na izlet po Irski. V nekaterih napovedih je bilo sicer zaslediti, da gre za blues godbo, a težko bi rekli, da gre za blues, kakršnega si predstavljamo v naših krajih, bolj pomembne so korenine, ki izvirajo iz ljudske glasbe, originalno namenjene za ples in zabavo. Če pristanemo na takšno definicijo, smo v Cvetličarni videli vsekakor dobro predstavo.

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.