Psycho-Path – The Ass-Soul of Psycho-Path

Psycho-Path - The Ass-Soul of Psycho-Path

Psycho-Path – The Ass-Soul of Psycho-Path

 
Psycho-Path je gotovo ena izmed skupin, ki jo pozna vsak ljubitelj alternativne kitarske glasbe pri nas. Naj bo to dolgoletna prisotnost na sceni, razpoznavna odrska pojava in vokal pevke Melee ali dobro poznani »psycho-vibe«, dejstvo je, da se je skupina po vseh letih izoblikovala v enega najbolj profiliranih bendov pri nas. In kakšni so Psycho-Path danes, 11 let po izdaji prvenca Jiu Jitsu?
 
Z novim, petim albumom The Ass-Soul of Psycho-Path je skupina presedlala k Moonlee Records in izdelek zapakirala v estetski in dizajnersko izpopolnjen »digipak« z obsežno knjižico, ki v današnjem času mp3-ja in površnega vsakodnevnega »hiperposlušanja« glasbe verjetno cilja na tiste, ki znajo albume poslušati in uživati bolj celostno in kvalitetno. Pohvalno! Tudi omenjena embalaža in globalna distribucija plošče (album je izšel tudi v digitalni obliki) sta ena od znanilcev (če si v misli prikličemo ovitek plošče Jiu Jitsu), da Psycho-Path danes niso več zgolj neka underground zasedba, temveč tisti, ki kitarsko alternativo porivajo v mainstream tudi pri nas. Morda bi kdo rekel, da lahko na ta račun »trpi« tudi zvok benda, ki je drugačen od tistega pred leti. Da, Psycho-Path so sedaj gotovo dostopnejši, manj umazani, a niti slučajno pop. Album ima namreč kar nekaj daljših, bolj razvitih skladb (Goddamn Cocksucker, Bekkognition) s puščavskim »jam« pridihom, poleg tega je zvok še vedno zelo kitarski in oster, Melijina interpretacija pa še vedno zelo samosvoja. Morda manj pankovski in bolj stonerski? Gotovo, a vendar to v končni fazi ni pomembno, saj je povsem logično in zaželjeno, da bend ne zveni povsem enako, kot na začetku. In ker imajo P-P sedaj tudi dva nova člana, si bom na tem mestu dovolil povsem subjektivno opazko, da bi si želel več Benkovega »manul-style« brenkanja, ki bi aktualnemu zvoku nedvomno dodal povsem novo komponento. Plošča je kljub temu vsekakor čvrsta demonstracija alter rocka, kjer skladbe tečejo lepo in povezano: od uvodnejših z močnejšo »psycho-pathovsko« komponento se album preko že omenjenega maratona Bekkognition prevesi v zaključek, ki ga kronata kabarejska Cookie Jar in down-tempo sonična stonerjada Battle Royal.
 
Plošča The Ass-Soul of Psycho-Path je torej sveža, a še vedno »psycho-pathovska«, dostopnejša, a še vedno kitarska. Sicer morda z nekoliko manj hrupa, a gotovo ne z manj vsebine.
 
                                                                                                                        Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.