PSYCHO-PATH: »Še vedno smo tako isti, da se ne bojimo biti drugačni.«

foto: Saša Hes

foto: Saša Hes

Pogovarjali smo se s članoma Psycho-Path, kitaristom Jernejem Šavlom ter bobnarjem Dominikom Bagolo.
 
Nova, aktualna, že peta plošča (The Ass-Soul of Psycho-Path (2008, Moonlee Records) po mnogih letih delovanja. Kako bi opisala oziroma ocenila razvoj skupine?
 
J: Razvoj benda se mi zdi logičen. Sploh v zadnjem času, ko bolj na veliko promoviramo ploščo, sem opazil, da smo pristaši spontanosti. Zadeve se dogajajo, tako kot se in z vsem skupaj se sploh ne obremenjujemo.
 
Nekakšen »go with the flow«, torej.
 
J: Ja, mogoče res.
 
D: Morda bolj kontroliran »go with the flow«. Glede na to, da se veliko vozim v avtu, bi razvoj lahko primerjal z menjavanjem prestav. Trenutno se mi zdi, da P-P vozimo v 5. prestavi, ampak v lahnem, »cruise« tempu in ne 200 km/h. Z obveznim razgledom na pokrajino.
 
Ste se na začetku nastajanja skupine videli tu, kjer ste sedaj?
 
J: Ne, pred 15 leti gotovo ne. Kar se tiče našega »slovenskega mikrokozmosa«, sem to, kar sem si v začetkih glasbenega ustvarjanja želel, že dosegel. Vse, kar smo dosegli več, je le še nagrada. Vendar pa je res, da smo vsi v bendu kreativni do te mere, da imamo neko željo po izražanju ter nevrotični do te mere, da si želimo komunicirati z množico. In to nas žene naprej. Kar pa se tiče pogleda na začetek: Dominik in Sašo z nami nista slučajno, saj so zadeve kljub spontanosti tudi premišljene.
 
Kaj se je poleg menjave članov še spremenilo?
 
J: Bistveno manj nam je potrebno delati kot prej, čeprav to ne pomeni, da ne delamo veliko. Včasih smo zato, da smo se uigrali, vadili ogromno, saj menim, da je eden od ključev za uspeh benda to, da je v živo dober. To pomeni, da znaš predvidevati, morda celo »vohati«, kaj bo kateri od članov tekom igranja storil. To pa seveda prinese le veliko igranja. Kot nogometaši, na primer: dlje igrajo skupaj, bolj so uigrani.
 
Je bil torej prihod Saša in Dominika v P-P nakakšen pretres za skupino, kar se tiče uigranosti?
 
J: Seveda se stvar pozna, vendar, kot sem že omenil, nova člana nista bila izbrana naključno. Dominika sem denimo videl nekajkrat igrati in zdelo se mi je, da bi se v P-P lahko hitro vključil, zanj pa sem se odločil tudi na podlagi občutka, ki sem ga dobil, ko sem se z njim pogovarjal.
 
D: Glede uigranosti bi nekaj dodal. Ko sem zamenjal Mateja (Šavel, prvi bobnar, op.a.) na klubski turneji v letu 2004, sem se moral seveda uigrati za novo ploščo, kar je bil dokaj fokusiran projekt. Takrat sem cela dva meseca le vadil in se pripravljal na prihod v skupino. To mi je pomagalo, da sem se hitreje vključil, ko je prišel se Sašo, saj smo bili že uigrani. Moj pristop k stvari je bil tak, da sem se pač nekoliko prilagodil, nekako »upošteval pravila vožnje«, če zopet parafraziram vožnjo avtomobila.
 
Si bil pod pritiskom, ko si zamenjal že ustaljenega Mateja?
 
D: Mislim, da je bil pritisk manjši, ker sem prišel iz drugega žanrskega okvira. Prej sem igral v jam bandu (Soundtrade, op.a.), intimno pa sem bil vseskozi vezan na jazz. V prvi fazi mi je bil nek nov izziv, potem pa me je odnesla energija benda. Menim, da mora biti vsak dober glasbenik najprej dober človek in na tem mestu res nisem čutil nobenega pritiska, da moram sedaj nadomestiti Mateja. Vsa čast tudi njemu! Držal sem se pristopa »surf the music«, vendar z vsem spoštovanjem do skupine.
 
Ploščo ste izdali pri slovenski založbi Moonlee records. Zakaj?
 
J: Hočeš iskren odgovor? Tomica iz God Bless This Mess mi je nekoč omenil, da bi morali izdati pri Moonlee in je tudi Mirana in Sixa sam vprašal, onadva pa sta pristala. Sami smo sicer MR spremljali že prej in opazili smo, da imamo podobne smernice delovanja: kombinacija DIY in marketinških konceptov mainstreama. Ne gremo se nekih »anti ne vem kaj«, ker nismo pozerji. Če hočeš biti dober alternativec, moraš namreč uporabiti povsem enake vzvode, kot jih uporablja mainstream, vendar delati po svoje. Šovbiznis je šovbiznis. Če k temu ne pristopiš tako, boš na koncu tak, kot nek zafrustriran Brecelj. Teh kvazi alter ustvarjalcev je pri nas polno, tako v glasbi kot v filmu. Da se vrnem na MR: všeč nam je bilo, ker niso žanrsko omejeni. Mnogi labeli so namreč strogo vezani na nek določen žanr in izdajajo le albume tega žanra, saj morajo biti tako ozko fokusirani zaradi svojega obstoja.
 
Kako bi primerjala dosedanje labele, za katere ste izdali, Multimedia in More Noise Less Music z Moonlee Records?
 
J: Pri Multimediji je bil večji del finančnih vlaganj na strani labela pa tudi PR-ovsko so bili takrat precej močnejši, kot je bil MR v tistem času. Šli smo v nek nov način sodelovanja, »partnership« med labelom in glasbenikom, kar je dandanes tudi najbolj »higiensko«. Vlaganja so namreč prevelika, da bi to padlo na ramena nekaj oseb. Igor in Marko iz Multimedie sta res super in tudi Siddharta ali Gušti in Polona danes brez njih ne bi bili to, kar so.
 
D: P-P je bend , ki ima tesen stik s svojo publiko in tudi MR na tem področju delajo podobno, saj uporabljajo nove kanale distribucije glasbe in komuniciranja s publiko. Danes se nima smisla odmikati in distancirati.
 
Kaj pa More Noise Less Music? Je bil to le poskus v tujini?
 
J: Exile on Mainstream (lastnik More Noise Less Music, op.a.) je bil za nas zainteresiran in podpisali smo, vendar smo morali zaradi nekih popolnoma trivialnih reči raziti, čeprav še vedno sodelujemo.
 
Zakaj ste se odločili tudi za digitalno izdajo albuma in zakaj uporabljate le profil na Myspace in ne uradne spletne strani?
 
J: Uradna stran je v nastajanju. Še dobro, da imamo Myspace, saj se mi kljub virtualnosti zdijo socialna omrežja izredno pozitivna stvar, če jo uporabljaš reducirano in fokusirano.
D: Novi kanali ti omogočijo tesnejši stik s publiko. Če imaš le uradno stran, te ljudje težje dosežejo kot preko Myspace. Treba se je tudi zavedati, da ne moreš pod pretvezo virtualnega ustvariti nečesa, kar ne zdrži v realnosti. Če na koncertih nimaš ljudi, ti niti take strani ne pomagajo. Pomembna je razlika med enostavnostjo dostopa do informacije in enostavnostjo kontakta z drugimi bendi preko Myspace-a v primerjavi s klasičnimi spletnimi stranmi. Spletna omrežja so tako priročna, da je nekako logično, da jih uporabljamo.
 
J: Za P-P vodim Myspace stran jaz in če se že nečesa lotim, se lotim načrtno. Če sem popolnoma iskren, gre nekako za to, da lahko sami »osvajamo ozemlje« na internetu, saj obstaja možnost, da znotraj neke navidezno povsem lokalne in izolirane scene preko premišljenega »spaminga« »ustvarim« sebe ali svoj bend. Myspace je zato zelo podoben igri Hexagon.
 
D: Enostavno ne smeš biti indiferenten do stvari, ki so uveljavljene. Veliko oglaševalskih agencij trenutno raziskuje primer Radiohead, ki je nekako zamajal doslej uveljavljene koncepte in dojemanje potrošništva, alternativne glasbe, kvalitetne glasbe itd … Radioheadom je namreč zelo dobro uspelo priti v stik s svojimi poslušalci s t.i. »customer relationship managementom«. In vse se premika v tej smeri, ne glede na to, ali si pozicioniran lokalno ali globalno. Stik s svojim poslušalstvom je enostavno treba navezati.
 
Je bila torej digitalna izdaja znak vaše globalne orientiranosti?
 
D: Kdo pa danes ni več globalno orientiran? Enostavno nimaš več šanse ostati popolnoma izoliran, razen če se preseliš na Veliko Planino, si oskrbnik tamkašnje koče in imaš gor hišni bend (smeh).
 
Je bila odločitev za digitalno izdajo povezana tudi s samimi stroški izdaje?
 
J: Kultura kupovanja digitalnih albumov se v zadnjih letih razvija in zopet je logično, da smo se odločili za izdajo tudi v mp3 obliki. Nakup je enostaven, hiter in učinkovit. Verjemi, da je veliko ljudi, ki kupujejo glasbo v digitalni obliki.
 
Kaj pa primerjava na eni strani oblikovalsko popolne embalaže zadnjega albuma z »golo« verzijo albuma v mp3 formatu?
 
J: Hoteli smo kvalitetno in dizajnersko izpopolnjeno embalažo. Tistih, ki danes CD plošče še kupujejo, je namreč precej malo, praktično so postali subkultura. Vračajo se tudi vinilke, ljudje na koncerte hodijo veliko pred začetkom, da si priborijo gramofonsko ploščo, do katere bi drugače težje prišli. To so neke vrste »fetišisti«. Nekateri nas sprašujejo, kdaj bomo tudi mi izdali album na vinilu.
 
D:Odločitev za obe izdaji je padla predvsem zato, ker gre staro vedno z roko v roki z novim. Glasba je vedno bila stvar zbirateljstva, domena »glasbenih gurmanov«. Če imaš nek pristen odnos do glasbe, bi nek izdelek rad dobil v vseh njegovih razsežnostih. Tu ne gre za čim hireje in čim več, ampak, da se dokoplješ do »cookijev«, malih dobrot.
 
Ali je naključje, da sta na tako na naslovnici Jiu Jitsu kot na The Ass-Soul of Psycho-Path zvezani ženski?
 
J: Novi ovitek je delo Saše Hesa in Mihe Kalana, naslovnico za Jiu Jitsu pa sva naredila jaz in Pipi (Štefan Kovač, tonski tehnik benda, op.a.). Mislim, da je šlo tu predvsem za naključje: Hes si je namreč želel delati naslovnico za naš album in očitno je imel neko svojo vizijo kot naš fan. Tudi mene je končni izdelek presenetil in v končni fazi kak mesec kasneje tudi spomnil na Jiu Jitsu.
 
D: V smislu ustvarjanja gre pri Hesu za vrhunskega esteta, ki smo mu popolnoma zaupali, saj je naredil vizualni prevod tega, kar se je zgodilo v naši glasbi. Kar pa se tiče fetišev, dandanes ljudje fetišiziramo sami sebe. Zaradi virtualnih svetov in profilov vsak želi delati zgodbo iz sebe. Na tem mestu smo bili mi tako iskreni, da smo morda ljudem dali fetiš, ki ni njihov. Smo taki, da na fetiše gledamo nekako s tradicionalnega vidika, da je to nekaj, kar je nedosegljivo in ne vidno vsem v javnosti
 
Novo ploščo je produciral Bobbyjem MacIntyre. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
 
J: Z njim se je prva spoznala Meli na nekem koncertu. Beseda je dala besedo in ker je bil Bobby lansko leto prost zaradi prekinitve s Twilight Singers. Mi o tem nismo veliko vedeli in konec koncev ga je kot potencialnega producenta omenila Meli.
 
Kakšen je njegov pečat na plošči?
 
J: Velik. Mislim, da je uspel iz nas izvleči to, kar trenutno smo. Hoteli smo posneti organsko in čim bolj živo ter minimalistično ploščo (minimalistično v našem smislu) in mislim, da nam je to z Bobbyjem tudi uspelo narediti.
 
Koliko je v vas še vedno tistega P-P feelinga iz začetkov skupine, če smo nostalgični?
 
J: Delamo zelo podobno kot takrat. »Kaj bomo pa igrali?« »Nimam pojma«. »Kaj pa sedaj igramo?« »Nimam pojma, ti samo igraj«. To je stična točka in rdeča nit vseh plošč, ki smo jih posneli.
 
D: Mislim, da smo še vedno toliko isti, da se ne bojimo biti drugačni.
 
Kaj sta zvokovno ti, Dominik, in Sašo prinesla aktualnemu P-P zvoku?
 
D: Težko bi odgovoril. K samemu zvoku sva gotovo dodala svoj pečat, čeprav se mi zdi, da smo značilni predvsem zaradi samosvojega zvoka vsakega posameznika v bendu. Vsi se tudi trudimo v tej smeri. Upam se tudi trditi, da je kljub najinemu prihodu to še vedno bend posameznikov z močnim glasbenim karakterjem, ki vejo, kaj želijo povedati in to povejo tudi glasno.
 
Kaj menita o neodvisni glasbeni sceni pri nas v zadnjih letih?
 
J: Kot prvo, menim, da ni nič neodvisno.
 
D: Vse je vpeto v vse. V raznih žanrskih delitvah ne vidim drugega smisla, kot zgolj lažjo orientacijo posameznika.
 
J: Najbolj bistveno je, da je nova generacija bendov (trenutno v zgodnjih dvajsetih) bistveno bolj glasbeno izobražena, kot smo bili mi in naši sovrstniki. Tudi internet prinaša veliko več možnosti za samoizobraževanje in vpliv na posameznika. Tega v naših začetkih ni bilo. Opažam pa trend povezovanja v neke skupnosti, kolektive, za kar smo morda »krivi« tudi mi s Prekmurje Noise Conspiracy. Če lahko ustvariš sceno, lahko ustvariš tudi »trade mark« znotraj tega kolektiva, kjer se izmenjujejo informacije in znanje, ki ju drugače ne bi bilo. Znotraj teh lokalnih scen se pogosto ustvari tudi nek prepoznaven zvok, ki ločuje npr. Berlin od Munchna ali pa Washington od Seattla. Če nekoliko kritično pogledamo na slovensko sceno, se mi zdi, da se igra preveč enostavna glasba, v smilu nekega post rocka. Ne, da bi bilo s tem kaj narobe, naj vsak dela, kar hoče, vendar pa se mi to zdi nekoliko leno. Vsi bi radi zveneli intelektualistično, vendar žal zvenijo poceni.
 
D: Glede na našo majhnost prevečkrat razmišljamo kot veliki. Hitro bi se radi oddaljili od vsega dogajanja, pozabili in ignorirali tisto, kar se dogaja. Kar pa se tiče neodvisnosti, je vsaka scena odvisna vsaj od lokalnega okolja. Pri nas se pogosto ljudje sploh ne zavedajo vrenja kreativnosti neke scene, ki jim je precej bližje kot nek oddaljen »paradiž«. Podobno je s tem, da bi vsi radi šli na Kubo, ne znajo pa našteti petih slovenskih gora.
 
Se vama zdi, da so zato slabo obiskani tudi koncerti manj poznanih slovenskih bendov?
 
J: Potrebno je biti vztrajen. Tudi v MIKK-u (klub iz Murske Sobote, op.a.) so bili začetki zelo slabo obiskani, vendar to z voljo in delom z leti prerasteš in spremeniš. Veliko je odvisno tudi od samih ljudi, ki to vodijo, internet pa seveda omogoča tudi biti prisoten z domačega kavča. Mislim, da je čas, da se morda nekoliko izognemo tudi internetu in damo več poudarka konvecionalnim medijem, vendar pa tu spet tiči problem: uredniki. Večina jih je nesamozavestnih in takih, ki se podredijo pritiskom kapitala.
 
D: Izjeme so, vendar kritične mase še vedno ni. Veliko stvari je zaradi neselektivnosti, konformizma in rigoroznosti po krivici spregledanih in medijske objave posledično ne informirajo tako, kot bi morale.
 
J: Moti me tudi, da nas nekateri novinarji preveč klišejsko povezujejo s poceni opisi, kot so »Psycho-Path žagajo, to ljudem gotovo ne bo všeč …«. Po drugi strani pa imamo Siddharto, z vsem spoštovanjem, in ko jih slišim, se mi zdi, da »žagajo« oni in ne mi. Ali pa njihov komad Thor: to ni nič drugega kot Enter Sandman, zaigran v nasprotno smer.
 
Kaj pa načrti za letos?
 
J: Prihaja seveda čas festivalov ter evropske turneje, zato nameravamo igrati ter predstavljati novo ploščo, pogovarjamo pa se tudi s koreografom Matjažem Faričem, s katerim smo sodelovali že pri Terminalu. Morda bomo za predstavo igrali tudi v živo. Za samo promocijo albuma pa si bomo vzeli predvsem čas. Nismo namreč »two records band« v stilu Arctic Monkeys ali Franz Ferdinand, zato bomo pustili, da album doseže publiko v nekoliko daljšem obdobju. Doba albuma je namreč daljša, kot je bila v preteklosti, zato se nam nikamor ne mudi.
 
Peter Cerar
 
           

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.