Orlek v slovenskem hramu kulture

2008_03_13_14_orlek

Ljubljana / Cankarjev dom
13. 3. 2008
 
 
Po tem, ko so pred leti Zagorjani uspešno nastopali že v ZDA, Avstraliji in Pakistanu, so se letošnjega februarja odpravili v Peking na Kitajsko. Vrnitev domov je bilo treba ustrezno proslaviti – s koncertom v Ljubljanskem Cankarejvem domu.
 
Prvih petinštirideset minut za ogrevanje pa so namenili Primorcem Dej še ‘n litro. Trubači so sprva maloštevilno in precej hladno publiko proti koncu nastopa le ogreli z nekaj že praktično ponarodelimi melodijami, deloma avtorskim programom in nekaj priredbami iz zakladnice popularne glasbe zadnjih desetletij, na primer I Will Survive. Če si je v začetku upal poplesovati le eden od obiskovalcev, so kasneje vsaj malo pocincali tudi ostali, ki jih je prevzela nostalgija, sorodna tisti, ki vsako leto zvabi več in več Slovencev v Gučo na trubaški festival.
 
Do takrat, ko so začeli igrati Orleki, se je v veliki sprejemni dvorani, torej največji z marmorjem obloženi avli v Cankarjevem domu, zbralo precej veliko število ljudi in koncert se je lahko začel. Izvirna mešanica punka, rocka, etna in bluesa, obogatena s sočnimi besedili v dialektih in energičen nastop enostavno ne morejo zgrešiti. Najbolj opazna akterja na odru sta gotovo pevec in glavni avtor Vlado Poredoš, ki s svojimi komentarji in napovedmi skrbi za dvosmeren kontakt s publiko, ter harmonikar Jure Tori, glasbenik, ki svoj instrument porabi »do konca«, brez zavor in igra s celim telesom. Seveda pa za njima ne zaostajajo niti trije pihalci in trobilci ter ritem sekcija in oba kitarista. Devetčlanski band je predstavil železni repertoar komadov – Adijo knapi, Na Kum, Lojzi Gobc, Mala Zagorjanka… pa tudi nekaj obveznih priredb, od katerih sta najbolj navdušili Osmi dan (Pankrti) za raperskim uvodom saksofonista in Golica za konec.
 
Koncert je bil prežet z odlično energijo. Publika je bila neverjetno širokega spektra, kar se starosti tiče – od mladine do upokojencev in prav vsi so uživali. Čeprav na prvi pogled Cankarjev dom ni koncertno prizorišče takšne narave, da bi si obiskovalci lahko dali duška, se je izkazal za odlično lokacijo. Improvizirana dvorana v avli je odličen prostor za »stoječe« koncerte in prav na ta način bi lahko Cankarjev dom bolj pogosto razbijal stereotip o tem, da je v hram kulture treba priti ves poštirkan in se v svojem navdušenju nad glasbo na odru ustaviti zgolj pri vljudnem ploskanju. Koncert je bil tako najbrž izjemen tako za Orleke kot tudi za Cankarjev dom, sploh pa za vse obiskovalce.
 
Tekst: Mojca Selak
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.