Nightwish v Ljubljani

nightwish_pain_14

4 .3.  2008
Ljubljana / Hala Tivoli
Vstopnina: 35 €
 
Nightwish so pri nas prvič nastopili leta 2005 in navdušili polne Križanke. Zdaj, dobri dve leti po tem in po zamenjavi prepoznavne in karizmatične pevke, ter novem albumu z naslovom Dark Passion Play so se vrnili v Halo Tivoli.
 
Kot predskupina so nastopili Pain, eden od mnogih projektov Perta Tagtgrena (njegova bazična skupina je sicer Hypocrisy). V manj kot letu so pri nas nastopili že tretjič (!). Glede na to, da so obiskovalci koncerta prvenstveno prišli poslušat gotski metal, so bila moja pričakovanja o odzivu na trši metal obogaten (?) z elektroniko precej nizka, pa se je polna mala tivolska dvorana vživela in potrdila sloves dobre publike v polurni uverturi v koncert zvezd večera.
 
Kadar se skupina drastično spremeni bodisi v stilu ali kadrovsko, kakor se je to zgodilo v zadnjih letih pri Nightwish, je vedno zanimivo opazovati odziv publike. Ta se je tako globalno, kot tudi v primeru letošnjega ljubljanskega koncerta očitno sprijaznila s spremembami in band stoodstotno podprla, ne glede na to, da se je z odsotnostjo opernega glasu praktično spremenil žanr glasbe, ki jo izvajajo iz simfoničnega metala, k nekakšnemu pop metalu. Prevladovala je predvsem novejša glasba z zadnje plošče, kar je tudi logično. Prvič zato, ker bi s pogrevanjem starih pesmi le spodbujali nostalgičnost starejših privržencev banda, drugič pa, ker starejša glasba ni bila pisana za Anette in bi ji zaradi zahtevnosti utegnila povzročati težave, zaradi drugačnega načina petja pa tudi ne bi izpadla kot je treba. Koncerta praktično ni mogoče oceniti, ne da bi ga primerjali s prvim ljubljanskim in ne da bi na tem mestu omenili Tarjo in z njo primerjali Anette. Simpatična Švednija je prav gotovo odlična pevka, nič slabša od Tarje, a vendar z drugačnim stilom petja. Operno petje je bilo v preteklosti tisto, ki je Nightwish razlikovalo od drugih metal bandov s pevkami. Operni vokal je glasbi dodajal dramatičnost, medtem ko jo zdajšnji stil petja omehča. Prav tako je Tarjina ignorantska, vzvišena in nekoliko odmaknjena prezenca na odru vedno dodajala tisto nekaj več k nastopu, kar sem tokrat pogrešala.
 
Med celotnim koncertom ni bilo s strani publike čutiti nikakršnega nezadovoljstva. Saj niti ni bilo razloga za to. Nastop poln pirotehničnih učinkov, šov, ki so ga pripravili energični glasbeniki na odru, odlično odigrana in odpeta glasba, vseskozi prisotna komunikacija med publiko in bandom ter odlično ozvočenje so naredili dobro uro in pol dolg koncert takšen, kot ga je večina pričakovala. Koncert je bil torej na splošno dober. Morda celo odličen. A ob primerjavi s prvim ljubljanskim koncertom pač zbledi. Vseeno je občinstvo uživalo in očitno dobilo tisto, kar je želelo. To pa je najbrž tudi edino, kar šteje.
 
Tekst: MojcA SelaK
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.