Vangelis – Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary

Vangelis - Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary

Vangelis – Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary

2007, Universal
 
Vangelisov soundtrack za Blade Runnerja, ki ga je leta 1982 režiral Ridley Scott, ima zanimivo zgodovino, zato jo bomo na kratko obnovili. Blade Runner je izšel leta 1982, še isto leto pa tudi soundtrack, ki je vseboval orkestralne adaptacije nekaterih glasbenih tem iz filma. Dolga leta je bil to edini uradni Blade Runner soundtrack. Po letu 1982 so se začeli množično pojavljati bootlegi, bolj ali manj slabe kvalitete, ki so vsebovali Vangelisovo glasbo iz filma. Leta 1992 izide Vangelisov album Themes, na katerem so se prvič uradno pojavili trije komadi iz filma, in šele leta 1994 (12 let po izidu filma!) prvi pravi Blade Runner soundtrack, ki je vseboval 12 zapisov iz filma. Zakaj tako pozno, je eno izmed vprašanj, ki še dandanes muči veliko oboževalcev. Ena izmed teorij pravi, da se je Vangelis skregal s Scottom, ker se je le-ta dogovoril tudi z drugimi glasbenimi producenti, če Vangelisova glasba ne bi ustrezala filmu. Drugi pravijo, da je izdaja rezultirala zaradi množice bootlegov, ki so na trgu dosegali zelo visoke cene, en pa je leta 1993 tudi napol uradno izšel. Kakorkoli že, leta 1994 je torej izšel prvi uradni soundtrack, ki je vseboval Vangelisovo glasbo, a so ljubitelji glasbe in filma hitro ugotovili, da na njem manjka nekaj ključnih glasbenih tem, ki se pojavljajo v filmu. Tudi po letu 1994 se je izdaja bootlegov nadaljevala, po nekaterih informacijah pa naj bi trenutno obstajalo približno dva ducata različnih Blade Runner soundtrackov, med njimi seveda samo dva originalna in uradno izdana. Med najboljše bootlege, ki vsebujejo celotno glasbo iz filma oziroma skoraj celotno, oboževalci štejejo predvsem naslednje štiri: Off World Version, Gongo Version, Esper Edition in Deck Definitive Edition.
 
Lani, ob 25 obletnici izida filma, je Ridley Scott izdal Blade Runner Final cut, torej verzijo filma, kakršno si je zamislil že leta 1982, a jo je zaradi pomanjkanja denarja in pritiskov studiev ni uspel posneti. Prav tako pa je nekaj tednov za tem izšel tudi Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary, novi in razširjeni soundtrack filma. Trilogy vsebuje 3 CD-je ter ponuja nekatere glasbene zapise, ki niso še nikoli izšli uradno, prav tako pa čisto novo glasbo, ki jo je Vangelis skomponiral samo za obletnico filma.
 
Prvi CD vsebuje zvokovno izboljšan soundtrack iz leta 1994, ki je vseboval 12 glasbenih zapisov. Gre za 12 najbolj markantnih tem, ki spremljajo nekatere najbolj vznemirljive trenutke filma. Main Titles veličastno odpirajo film, Love Theme in Memories of Green odlično poudarjata romantično in zasanjano naravo filma, predvsem pa odnos med Deckardom in Rachel. Melanholični Blade Runner Blues lepo spada v že tako dobro noir vzdušje filma, kompozicija Tears in Rain pa spremlja enega izmed najbolj znanih monologov filmske zgodovine. Film zaključuje bombastični End Titles, verjetno najbolj znana tema iz filma. Tudi po 25 letih zveni ta soundtrack še vedno zelo sveže in mogočno, kljub Vangelisovim arhaičnim synthijem.
 
Če smo na prvem CD-ju dobli predvsem melodične teme iz filma, drugi CD vsebuje bolj atmosferične in minimalistične kompozicije, ki v filmu predvsem poudarjanjo in posredujejo določeno vzdušje. Gre za kompozicije, ki jih ni bilo na soundtracku leta 1994 in so zdaj prvič izšle uradno. Ko jih poslušaš, jih tudi težko umestiš v film, ker se v njem pojavijo le fragmentarno, torej kakšen košček tu in tam, na Trilogy soundtracku pa jih imamo priložnost tudi prvič slišati v celoti. Na drugem CD-ju se nahajata tudi dva glasbena zapisa, ki sta bila narejena za film, a se v njem nista pojavila: One Alone in Desolation Path. Oba s svojo melanholičnostjo in zasanjanostjo odlično spadata med ostale zapise. CD zaključuje Fading Away, ki je isti kot Tears in rain, a brez Rutger Hauerjevega monologa.
 
Prvi in drugi CD odlično zaokrožujeta sliko Blade Runnerja, prvi s svojo melodičnostjo, drugi pa predvsem s svojo atmosferičnostjo – oba pa predstavljata Vangelisa v njegovem glasbenem zenitu. Glasba iz Blade Runnerja je zelo izrazno močna in ima določeno magijo, ki jo imajo le brezčasni klasiki. Veliika prednost obeh CD-jev pred bootlegi je ta, da sta oba zelo zvočno kohezivna in tekoča kar se poslušanja tiče. In to je velika prednost v primerjavi z bootlegi, kjer so komadi bolj ali manj nametani en zraven drugega, zaradi česa le-ti dosti slabše delujejo kot celota.
 
 
Blade Runner Trilogy se reklamira in prodaja kot complete score, torej kot popolna in celostna zbirka glasbenih zapisov iz filma. To ne drži v celoti, saj manjka približno še ducat glasbenih izsekov, ki se pojavijo v filmu. Le-te seveda lahko slišimo na raznih bootlegih, vprašanje pa je, če bodo kdajkoli izšli tudi uradno.
 
Tretji CD vsebuje glasbo, ki jo je Vangelis naredil ob 25 obletnici filma. Gre za neke vrste inspired by Blade Runner album, torej za nove kompozicije, ki jih je navdahnil film. Produkcija in celoten občutek teh novih kompozicij je v primerjavi z ostalima diskoma bolj moderen. V njijh se zrcalijo nekateri novodobni prijemi ustvarjanja in bolj konkretni ritmi, ki jih v originalnih posnetkih ni bilo. A Vangelis ostaja vseeno z eno nogo v preteklosti, saj tudi v novih zapisih reciklira nekatere stare melodije in vokale iz originalnega soundtracka. Novi zapisi so v redu, čeprav magije in izraznosti originalnega soundtracka ne dosegajo. Vangelis na tretjem CD-ju kombinira veliko različnih stilov, slišimo razne etno in world music elemente, a vse skupaj ne zveni tako zapomnljivo kot prva dva diska. Nekateri komadi zaidejo preveč v kič, drugi v new age, spet tretji v nekakšen barovski jazz, kjer se saksofon petelini in vrtinči, namesto, da bi le spremljal in poudarjal (npr. kot v Love Theme na originalnem soundtracku). Sicer je lepo, da je Vangelis po dobrih treh letih izdal spet nov glasbeni material, a po pravici povedano, tretjega CD-ja Blade Runner Trilogy-ja nismo nujno potrebovali.
 
Z izidom tega novega, razširjenega Blade Runner soundtracka niso vsi zadovoljni. Najbolj cinični celo pravijo, da v bistvu gre za nateg in še vedno zahtevajo celoten soundtrack. A dejstva ostajajo: prva dva diska sta odlična in ob poslušanju rišeta poslušalcu slike tega nepozabnega filma. Tretji CD, ki vsebuje nov glasbeni material, je dobrodošel dodatek in dopolnilo k celotni izdaji, a bi verjetno marsikdo preživel tudi brez njega.
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.