Bast kolektivno v Gali hali

bast_kolektiv_09

Ljubljana / Gala Hala
08.02.2008
 
Prvo koncertno srečanje z ljubljanskim Bast kolektivom, ki je prejšnji teden v petek nastopil na odru Gale Hale na Metelkovi, zagotovo spada med glasbene novosti ter, če že takoj na začetku povem, poslastice letošnjega leta. Da so Bast težko pričakovana skupina so napovedovali že, denimo, Mladina in eReŠ, ko sta ob začetku letošnjega leta njihov najnovejši izdelek (Retinal Circus, izšel aprila lani) postavljala na najvišje diskografske piedestale slovenske »elitne-alter« scene.
 
Mestoma nevrotična ter hkrati zelo tenkočutna glasba prihaja izpod prstov instrumentalnih pevskih virtuozov – v ospredju na odru Boštjan Gombač na klarinetu, piščalih, perkusijah, zvončkih; nežno-nevrotično-razkačen vokal Irene Tomažin, Gal Gjurin od Galeristov tokrat v vlogi basista (znano je, da poprime kdajpakdaj tudi za kak cello, synthe, hammond organ, pihala…), Andraž Mazi ter Žiga Rangus (tudi pri Intimn Frizurn) kot kitarista ter Dejan Lapanja. Ni naključje, da smo skorajda pozabili omeniti avditivnega in vizualnega estetika kolektiva Alda Ivančiča, saj ga je tekom nastopa zakrivala mešalka ter drugi efekti na odmaknjenem »didžej« odru Gale Hale. Na takšnem križišču avtorjev so se kot po čarobnem receptu stekale psihedeličnost Gombačevih pihal in perkusij ter nevrotična ekstravagantnost Ireninega glasu v povezavi s plesno-izraznim performansom. In prav Irena s svojo »gotsko« vizualno in pevsko razplesano podobo daje posebej čustven (če že ne erotiziran) naboj oz. poslanstvo skupini. Karizma ne deluje zgolj vizualno, saj se to »personificiranost« zasedbe čuti že med samim poslušanjem plošče, ko se »persona Irena« večine skladb loteva na prvi posluh izredno naključno in kaotično, celo repetitivno, a hkrati ne zapade v nek larpurlartizem. Kako ji tu uspeva, ne vem, čeprav si skušam nastop znova in znova v mislih podoživeti. Vokalne linije nekako delujejo v smislu »če jih hočeš razumeti, jih moraš slišati…«, kajti vsaka razlaga takoj pade v vodo. Kako drugače rarložiti vokalno zastavitev, ma kaj zastavitev, zapopadenje vokalnih struktur komada Damned Dog, kjer se večina vokalov osredini na nevrotično ponavljanje besedic »damned dog…damned, damned, damned dooooog….« ali pa zlogovno igračkanje s skladbo »Or-te-ga-v-ki-no-greš-križ-kro-gla-se-pre-bi-ja-sko-zi-lju-di-…« ali igračkanje z vzklikom »a!a!a!a!a!…aaaaaaaa!« v okviru komada Back To Reality is Always Painful ali utrgano avtistično ponavljanje »Daj! Daj! D-daj! Daaaaaj!…še eno lepo pesmico zapoj«. Ščepec konvencionalne melodičnosti je moč slišati samo v skladbici How Loud Are Your Shoes?, kjer krike ter avtistične izgovorjave zamenja speven napev »mm-ba-ba m-ba m-ba ba-u-u…«. Da pa ne bi zapadli v preveliko absurdnost, je treba tukaj dodati, da »berljivost/poslušljivost« ustvarja predvsem kitarski dvojec, ki se na meji prepoznavnega lotevata džeza, funka, pa vse do nojzersko-distorziranih izletov, tudi bobnar se prav tako nemalokrat poslužuje kakšnega etno-folklornega zgoščenega ritma…, da o lepoti v ospredje umeščene orientalsko zveneče frule/klarineta niti ne govorimo. Zasedba je svojo raznoliko presenco ob zaključnem delo nastopa razširila še z obiskom N’toka ter zaključila z dodatkom Garbage Theatre.
 
Glasbeno razkošen ter zahteven nastop zasedbe Bast, ki se zvočno spogleduje s podobno zastavljenimi, slovenski publiki že znanimi projekti, kot npr. Fantomas, Trevor Dunn trio, Dirty Three kolektiv, Secret Chiefs 3, SleepyTime Gorilla Museum…, a pri tem še zdaleč ne gre za kopiranje ali posnemanje. Kajti svojih »šizofrenih« idej imajo več kot dovolj.
 
Tekst: Milko Pečanič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.