Can – Anthology (Remastered Edition)

Can -  Anthology (Remastered Edition)

Can – Anthology (Remastered Edition)

2007, Spoon Records / Dallas
 
Kompilacijske (antologijske) izdaje vam znajo biti všeč, v kolikor pa si ne lastite celotne diskografije skupine pa še toliko bolj. So namreč – ob primernem izboru skladb – odlična vstopna točka za raziskovanje ter brskanje po glasbenem izrazu glasbene entitete; in ker so med skladbami največkrat tudi kakšne bolj znane, takoj veste, s kom imate opravka. Obstaja pa tudi druga plat medalje; nad tem sem sicer ob priložnosti že tarnal. Kompilacije so okleščene malenkosti, izgine tudi konceptualna zasnova, posledično določene ideje, vezane na koncept, izgubijo pomen. Največkrat zato take kompilacijske izdaje trpijo za pomanjkanjem rdeče niti in izzvenijo kot kup slame z resonanco. Velikorat se tudi zgodi, da so takšni albumi le izhod v sili, diplomatska rešitev ustvarjalne krize. Pa tudi relativno gotov tržni podvig.
 
Seveda je, kot smo že nakazali, mnenje stvar referenčne točke, iz katere ocenjujete. V tokratnem primeru se bolj nagibam k prvem odstavku. V roke sta mi namreč prišli dve všečni kompilaciji. Poleg te iz naslova še The Collection (2006, EMI / Dallas) Cheta Bakerja. O njej prihodnjič, tokrat se bomo pomudili pri remasterizirani antologijski plošči, ki je prvič ižšla leta 1994, na njej pa so zbrane nekatere skladbe skupine Can. Can (lahko razumete tudi, tako Liebezeit, kot “communism – anarchism – nihilism”) so bili skupina iz Nemčije (vsak čas bodo praznovali 40. obletnico nastanka), zbrana okrog ustvarjalnega jedra Schmidt-Czukay-Liebezeit-Karoli. Ansambel je znan predvsem v navezavi na termin krautrock, čeprav so bili Can mnogo več; v začetni fazi inspirirani predvsem z glasbo Velikega jabolka iz druge polovice šestdesetih let so zvočne eksperimente Velvet Underground prenesli v (Zahodno) Evropo ter producirali minimalistične (rock) konstrukcije še pred Suicide.
 
Pravzaprav bi zelo težko definirali zvok Can, v kolikor je to sploh smiselno. 15 diskografskih izdaj (vključno s kompilacijami ter živim albumom) je izredno eklektičnih. Sicer to niti ni presenetljivo: ustanovni člani so šli skozi različne glasbene kurikulume, tudi teoretično so bili vsi izredno dobro podkovani. Prav tako je imela v njihovem ustvarjanju velik pomen improvizacija. Izpostavil bi tudi odlično bobnanje Liebezeita in posledično ritem, kot eden izmed osrednjih elementov godbe Can. Le-ta se je skozi njihovo celotno kariero spogledovala z ter konstruirala in soustvarjala različne žanre: psihadelični-garažni rock, new wave, ambientalno glasbo, industrijski zvok, punk, etno glasbo, funk itd. Can so bili predvsem raziskovalci. Zato niti ni čudno, da mnogi glasbeniki navajajo Can, kljub minorni komercialni uspešnosti (npr. album Ege Bamyasi ter singel Spoon iz leta 1972), kot vplivne ter inspirativne: David Bowie, Brian Eno, Talking Heads, Primal Scream ter Sonic Youth so le nekateri izmed njih.
 
Del tega, kar je inspiralo prej omenjene, je zbrano na tej dvojni antologijski kompilaciji. 29 skladb predstavlja presek njihovega dela ter glasbo iz vseh obdobij skupine in z obema vokalistoma, Mooneyem ter Suzikijem. Izbor je všečen ter predvsem prepričljiv. Razen treh izjem sta izbrani s posamičnega albuma vsaj po dve skladbi, medtem ko je s kar 5 skladbami najbolj zastopan album Unlimited Edition (1976, Spoon Records). Izbor pokriva tako komercialno uspešne pesmi, kot na primer že omenjeno Spoon, kot popolne eksperimente tipa Aumgn.
 
Can so posneli zadnji album leta 1988 (ter leta 1991 še glasbo za film Until The End of The World), čeprav so se prvič razšli že konec sedemdesetih let. Leta 2001 je umrl kitarist skupine Michael Karoli. Glasba skupine je pa še danes izredno aktualna in sveža.
 
                                                                                                              Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.